OKUSI
FOTO: Trgači ne smejo biti ne lačni ne žejni
V Vipavski dolini smo si od blizu ogledali kulinariko, ki je spremljala eno od številnih trgatev; zaljubili smo se v rahlo skutno pito s hruškami in zapisali še recept za golaž
Odpri galerijo
Ker se v Goriških brdih in Prekmurju, na Bizeljskem in v slovenski Istri, na Dolenjskem in še marsikje te dni s pospešenim tempom nizajo trgatve, smo se na eno od mnogih povabili tudi mi. Tja do Vipave nas je vodila pot in od mestnih hiš zavila v strmi breg. Cilj je bil na samem vrhu vasice Gradišče, kamor so to jutro počasi kapljali domači in njihovi prijatelji – med njimi celo takšni, ki so bili prvič na trgatvi. Zato se nam je zdelo zanimivo prav vse, še najbolj pa kulinarika, ki v Vipavski dolini spremlja septembrski vrvež v vinogradu.
Na domačiji, za katero se na strmem pobočju vzpenja kak hektar vinogradov, sta kar dve mladi gospodinji. Špela, bodoča žena simpatičnega gostitelja Boštjana Bizjaka, je vestno skrbela za to, da približno 20-članska posadka ni bila lačna ne žejna med delom v vinogradu. Dela pa je bilo letos kar precej, kajti po grobi oceni so trte nosile kar za tretjino več pinele, zelena, rebule, barbere in merlota kot lani. Z največ grozdja je bila baje okrašena najvišja vrsta, s katere so pridne roke pobrale kar desetkrat več zrelih grozdnih jagod kot leto poprej.
Druga mlada gospodarica kmetije, Elena Curk, pa je skupaj z mamo Mirjam poskrbela za še en pomemben del kulinarike, ki spremlja trgatev. Svoj dan sta pridni domačinki namenili pripravi hrane za skoraj dva ducata pridnih. Hrana je bila, seveda, postrežena šele tedaj, ko so bili obrani še zadnji grozdi. To pa zaradi obilice grozdja ni bilo pozno popoldne, kot se je to godilo pretekla leta, ampak bolj proti večeru.
In kaj sta pripravili? Mirjam Curk, ki je bogato kuharsko znanje podedovala po svoji mami, je rade volje povedala nekaj besed o širši kulinarični sliki vipavskih trgatev: »Danes smo se odločili za golaž, sicer pa dostikrat pripravimo tudi joto, našo pravo primorsko joto. H golažu bomo pripravili še polento – ena bo z jurčki, druga s sirom, obe pa bosta zapečeni v pečici, da se bo po vrh naredila hrustljava skorjica. V naših krajih so za posladek po trgatvi največkrat štruklji, orehovi ali skutni, lahko pa je za sladico tudi kaj tretjega.«
Njena hči Elena Curk se je tisti dan odločila za nekaj tretjega. Zbrane je očarala z rahlo skutno pito, v katero je vmešala nekaj hrušk iz domačega sadovnjaka. In ni bila edina, ki se je odločila, da s sladico iz domače pečice pogosti zbrane. Velik pekač, ki ga je zavzela čisto prava prekmurska gibanica, je tam nad Vipavo pripravil tudi njen partner, Tomaž Bizjak.
Gibanica je bila sicer krasna, a skutna pita s hruškami nekaj tako zelo posebnega, da vam danes prinašamo recept za Elenino specialiteto, zraven pa še navodila mame Mirjam, ki vas popeljejo do odličnega domačega golaža. Verjamemo, da bosta obe jedi teknili, tudi če pred obrokom ne bo treba več ur obirati grozdja!
GolažZa 10 oseb:
1 kg mesa (govejega, lahko tudi malo svinjskega, divjačinskega …)
slab kilogram čebule (narezane na kockice)
1 nariban korenček
1 sveža paprika
1–2 dl paradižnikove mezge
1 žlica moke
malo maščobe (svinjska mast ali oljčno olje)
voda (ali jušna osnova)
malo rdečega vina
lovorov list, sol, poper
žlička mlete rdeče paprike
1 kg mesa (govejega, lahko tudi malo svinjskega, divjačinskega …)
slab kilogram čebule (narezane na kockice)
1 nariban korenček
1 sveža paprika
1–2 dl paradižnikove mezge
1 žlica moke
malo maščobe (svinjska mast ali oljčno olje)
voda (ali jušna osnova)
malo rdečega vina
lovorov list, sol, poper
žlička mlete rdeče paprike
Na domačiji, za katero se na strmem pobočju vzpenja kak hektar vinogradov, sta kar dve mladi gospodinji. Špela, bodoča žena simpatičnega gostitelja Boštjana Bizjaka, je vestno skrbela za to, da približno 20-članska posadka ni bila lačna ne žejna med delom v vinogradu. Dela pa je bilo letos kar precej, kajti po grobi oceni so trte nosile kar za tretjino več pinele, zelena, rebule, barbere in merlota kot lani. Z največ grozdja je bila baje okrašena najvišja vrsta, s katere so pridne roke pobrale kar desetkrat več zrelih grozdnih jagod kot leto poprej.
Ker je bilo torej s trgatvijo krepko več dela kot v preteklih letih, se je delo v vinogradu zavleklo. Sonce je ta dan pripekalo kot sredi poletja, žeja je bila velika in tako je prva mlada gospodinja od jutra pa skoraj do večera vztrajno nabirala kroge – vsakokrat, ko se je podala v breg nad hišo, je imela v roki cajno, napolnjeno z ohlajeno (brezalkoholno, seveda) pijačo za vsakega od pridnih. Vmes je pripravila krepak kmečki narezek in ga iznajdljivo postavila kar na prikolico starega traktorja, parkiranega v senci na robu vinograda.
Druga mlada gospodarica kmetije, Elena Curk, pa je skupaj z mamo Mirjam poskrbela za še en pomemben del kulinarike, ki spremlja trgatev. Svoj dan sta pridni domačinki namenili pripravi hrane za skoraj dva ducata pridnih. Hrana je bila, seveda, postrežena šele tedaj, ko so bili obrani še zadnji grozdi. To pa zaradi obilice grozdja ni bilo pozno popoldne, kot se je to godilo pretekla leta, ampak bolj proti večeru.
In kaj sta pripravili? Mirjam Curk, ki je bogato kuharsko znanje podedovala po svoji mami, je rade volje povedala nekaj besed o širši kulinarični sliki vipavskih trgatev: »Danes smo se odločili za golaž, sicer pa dostikrat pripravimo tudi joto, našo pravo primorsko joto. H golažu bomo pripravili še polento – ena bo z jurčki, druga s sirom, obe pa bosta zapečeni v pečici, da se bo po vrh naredila hrustljava skorjica. V naših krajih so za posladek po trgatvi največkrat štruklji, orehovi ali skutni, lahko pa je za sladico tudi kaj tretjega.«
Skutna pita s hruškamiZa krhko testo zmešamo moko s sladkorjem in ščepcem soli, mešanico stresemo na kup na delovno površino in v sredino naredimo jamico. Vanjo ubijemo jajci, okoli njiju pa razporedimo kose masla. Vse sestavine dobro premešamo z nožem, da nastanejo majhne testene drobtine. S hladnimi rokami jih hitro zgnetemo v testo. Testo prepolovimo in oblikujemo dve krogli. Zavijemo ju v folijo za živila in za pol ure postavimo na hladno. Pečico segrejemo na 180 stopinj Celzija. Pekač namastimo. Polovico testa razvaljamo na pomokani delovni površini in z njim obložimo pekač, pri tem naredimo rob. Za skutni nadev zmešamo skuto z jajcem in sladkorjem ter namažemo po testu v pekaču, za hruškovega pa na maslu na hitro podušimo hruške s sladkorjem in cimetom. Namažemo na vrh skutnega. Razvaljamo še drugo polovico testa, jo položimo na nadev in robove dobro stisnemo. Pito pečemo v pečici na srednjem vodilu okoli 40 minut, da se zlato rjavo obarva. Vzamemo jo ven in jo nekoliko ohladimo. Narežemo na kose in, če želimo, posipamo s sladkorjem v prahu.
Njena hči Elena Curk se je tisti dan odločila za nekaj tretjega. Zbrane je očarala z rahlo skutno pito, v katero je vmešala nekaj hrušk iz domačega sadovnjaka. In ni bila edina, ki se je odločila, da s sladico iz domače pečice pogosti zbrane. Velik pekač, ki ga je zavzela čisto prava prekmurska gibanica, je tam nad Vipavo pripravil tudi njen partner, Tomaž Bizjak.
Gibanica je bila sicer krasna, a skutna pita s hruškami nekaj tako zelo posebnega, da vam danes prinašamo recept za Elenino specialiteto, zraven pa še navodila mame Mirjam, ki vas popeljejo do odličnega domačega golaža. Verjamemo, da bosta obe jedi teknili, tudi če pred obrokom ne bo treba več ur obirati grozdja!