Duh sestre Klare v Mekinjah

Samostan Mekinje, ki so ga v 700-letni zgodovini s krajšimi obdobji razlastitev ali prisvajanj upravljale klarise in uršulinke, je od aprila letos v upravljanju javnega zavoda Mekinjski samostan. Po več neuspešnih poskusih prodaje so ga namreč uršulinke podarile občini Kamnik. Vzdrževanje več kot 5000 kvadratnih metrov samostana, ki ima še več kot 10.000 kvadratnih metrov zunanjih površin, je bil zanje preveliko breme.

Kljub temu je objekt v dobrem stanju – pred tem so obnovile streho in večji del objekta, kjer so v Marijinem domu organizirale duhovne vaje. Ta del je mogoče uporabljati takoj, v dvoranah in sobah je ostala oprema, opremljena je tudi kuhinja.

Od gradu do samostana

Po dveh letih, ki sta pretekli od sklenitve darilne pogodbe med uršulinkami in občino, se samostan prebuja šele od aprila letos. Občina se je prenove lotila projektno in se najprej prijavila na razpis za sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj, kjer ji je uspelo dobiti nepovratna sredstva za projekt Preobrazba. Skupaj s sopartnerjema, zavodom Vezal in samostojnim podjetnikom Noahom Charneyjem, ki izvajata vsebinski del projekta, ji je od EU uspelo dobiti dobrih 147.000 evrov, partnerji pa morajo zagotoviti še 61 tisočakov. V pogovoru z Aleksandro Ceglar Vidmar, v. d. direktorice zavoda Mekinjski samostan, Uršo Mihelčič Glavan, občinsko svetovalko, odgovorno za prenovo kulturne dediščine, in umetnostnim zgodovinarjem Noahom Charneyjem, smo iz prve roke dobili informacije, kaj se z omenjenim projektom dogaja.

V obnovo samostana bo treba vložiti še veliko denarja tudi zaradi programske zasnove, veliko prostorov pa je še praznih. Urša Mihelčič Glavan pravi, da so slike ali kipi zgolj replike umetnin iz prejšnjega stoletja in nimajo posebne umetniške vrednosti. Kljub temu so jih uporabili pri opremi novih dvoran in lepo dopolnjujejo interier. Povsem ohranjena in opremljena je baročna kapela, kjer kamnita plošča nad vrati v zakristijo razkriva, da je bil samostan nekdaj grad, na temeljih katerega je Žiga III. Gallenberški okoli leta 1300 zgradil samostan za klarise (menda je bila prva predstojnica njegova sestra Klara). V kapeli že prirejajo koncerte.

Freske pod opleskom

Bolj kot baročni oltar v njej pritegne zazidan kor (uršulinke so zaradi visokih najemnin za bivanje v nacionaliziranih prostorih stroške manjšale s spreminjanjem sakralnih prostorov v sobe) ali pa luči iz socialističnih časov nad klopmi, saj ima vsaka od njih vrvico z električnim stikalom za prižiganje in ugašanje. Z manjšimi preureditvami bi kapelo lahko uporabljali tudi za poroke. Še primernejša je moderno opremljena velika dvorana (verjetno nekdanja jedilnica), kjer so med sondiranjem stropa in sten pod sedmimi plastmi opleska odkrili tudi zgodnjebaročne freske. Restavriranje bi pomenilo tako velik finančni zalogaj, da bo občina poskušala dobiti denar na razpisih, obnovljene freske pa bi lahko bile atrakcija za obiskovalce.

Obnovljene samostanske prostore bodo še nekaj časa uporabljali za kratkoročne najeme, saj čakajo na konservatorski načrt, ki bo pripravljen prihodnje leto. Sogovornici pravita, da bo v samostanu zagotovo spominska soba, posvečena bogati zgodovini objekta, sobe z 80 posteljami bi lahko preuredili tudi v prenočišča za zaključene skupine, na vrtu bodo uredili zeliščni vrt s samostanskimi vrtnicami ter eko sadovnjak s starimi sortami jablan, hrušk in češenj.

Pravo razmerje med starim in novim

Pri prenovi objekta bo treba najti pravo razmerje med starim in novim ter dopustnimi vsebinami v tem mirnem okolju, saj se samostan drži mekinjske cerkve. Med drugim bo treba restavrirati nekdanja glavna vhodna vrata na južni strani, zdajšnji glavni vhod na severozahodni strani samostana pa spremeniti v servisnega.

V občini Kamnik se zavedajo, da mekinjski samostan ne bo postal privlačna turistična atrakcijo le s predavanji, koncerti ali drugimi občasnimi dogodki, temveč z dolgoročnejšimi projekti. Ena od možnosti je ureditev stalnega centra za številne rokodelce od Kamnika do Litije, saj ga na tem območju še ni, rokodelci pa zanj kažejo velik interes. Tudi manjši gostinski lokal bi bil dobrodošel. Nekajurni ali dnevni najemi prostorov, ki so možni že zdaj, so namreč premalo, čeprav pomembno prispevajo k prihodkom zavoda. Za financiranje programov in delavnic, ki so za obiskovalce brezplačne, pa projektno sofinanciranje ni edina možnost, saj bodo v bodoče uvajali tudi plačljive programe.