Mogočna ruševina vztraja še danes
Dolga stoletja sta bila Posotelje in Kozjansko mejno območje. Tu sta mejili Avstrija pod oblastjo Habsburžanov in Hrvaška, ki je bila del madžarskega kraljestva. Obmejno območje je treba zavarovati in tako je v gričevnatem svetu v stoletjih zrasla vrsta gradov.
Po strmem pobočju se dvignemo do slikovite vasi Žusem z dvema cerkvicama na grebenu.
Eden izmed njih tudi na skalnatem pomolu pod vrhom 669 metrov visokega Žusma. Grad, ki se je prvotno imenoval Sussenheim, so v 11. stoletju zgradili krški škofje in ga dali v fevd Žusemskim vitezom. Ti so ga upravljali dolga stoletja, v 17. stoletju je njegov lastnik postala rodbina Altenhaus. Leta 1635 so ga oplenili uporni kmetje, leta 1695 pa ga je pošteno zdelal požar.
Od tu naprej je šlo lastništvo iz rok v roke, njegovo stanje pa je bilo vse slabše. Grad je bil opuščen, leta 1781 pa so iz davčnih razlogov razkrili njegovo streho. Spremenil se je v mogočno ruševino, ki sredi gozdov na kamnitem pomolu vztraja še danes.
Do njega se lahko pripeljemo iz Šentjurja mimo Slivniškega jezera ali pa po nekoliko zahodnejši cesti med Šentjurjem in Kozjim. V naselju Žegar zavijemo proti naselju Dobrina in se po strmem pobočju dvignemo do slikovite vasi Žusem z dvema cerkvicama na grebenu. Do gradu se podamo po cesti, sprehod je dolg le deset minut.
Z razglednega stolpa se odpre lep razgled po alpskem predgorju.
Poleg tega se lahko povzpnemo še na vrh 669 metrov visokega vrha Žusem nad gradom in vasjo, in sicer v pol ure. Gor vodi še vrsta poti iz dolin, ki ga obdajajo. Pričakajo nas precej velika jasa, manjši gostinski lokal in kakšnih dvajset metrov visok razgledni stolp. Ta je v nasprotju s pričakovanji lesen in izjemno trdno grajen.
Kljub temu občutek ob vzponu ni čisto brezskrben. Izogibati se moramo slabemu vremenu, da se ne bi srečali s kakšno strelo. A v lepem vremenu se z njegovega vrha odpre lep razgled po alpskem predgorju in začetku Panonske nižine v vzhodnem delu naše domovine.
