V hrupu poiščimo mir in tišino
Tesnoba – kakor tudi drugi psihološki fenomeni – je nedvomno pomemben zunanji odraz našega notranjega dogajanja, ki pa je pred našim zavedanjem neredko zastrto. Zaradi tega se je v prvem koraku treba vprašati, zakaj in kdaj se tesnoba sploh pojavlja ter s kakšnimi mislimi in vedenjem je povezana,« pravi Zoltan Pap, certificiran psihoanalitični terapevt s portala mojpsihoterapevt.si.
Raziskovanje tovrstnih in podobnih razlogov za nastanek tesnobnih stanj je najučinkovitejše v zaupnem pogovoru z osebo, v odnosu s katero se počutimo varne, v svojem bistvu sprejete in razumljene, pravi in še, da se tak pogovor neredko odvija z izbranim terapevtom. »Iskren pogovor z zaupanja vredno osebo nam seveda lahko pomaga tudi pri razbremenitvi trenutno nastalih stisk, s čimer si hkrati tlakujemo pot v bolj iskreno povezane odnose v prihodnosti.«
Nobena metoda nima terapevtskega učinka sama po sebi, učinkuje v povezavi s človekom, ki metodo izvaja, in človekom, ki je je deležen.
Ko enkrat vemo, zakaj smo v stiski, je naša naloga narediti načrt za spremembo. »Dolgoročno lahko pričakujemo, da bo sprememba prinesla ublažitev ali odpravo tesnobnih občutkov. Seveda pa so na voljo tudi številna različna farmakološka in nefarmakološka sredstva, pri katerih pa je pred uporabo vendarle treba čim bolj mirno in preudarno razmisliti o dejanski potrebi, količini in pogostosti uporabe, obenem pa se tudi zavedati, da zunanja pomagala najpogosteje niso dejanska in dolgoročna razrešitev za naše notranje težave,« poudarja strokovnjak.
V harmoniji s sabo in okoljem
Dolgoročno najučinkovitejša nefarmakološka metoda proti tesnobi in sorodnim stanjem je zagotovo primeren življenjski slog, ki ga živimo v okolju, v katerem večino časa bivamo, poudarja Pap. Pomembno je, da kljub v zahodnem svetu vsepovsod prisotni naglici, hrupu in pehanju za materialnimi dobrinami ter kljub obdanosti z elektronskimi napravami, ki so dražilci našega živčnega sistema – vse to poleg še drugih značilnosti življenja v sodobnem zahodnem svetu namreč vzbuja tesnobo in njej podobna psihološka stanja –, vsaj nekaj časa preživimo v miru, tišini, naravi ali drugi obliki harmonije s sabo in svojim okoljem.
»Še najbolje pa bi bilo, če bi lahko navedene rituale ponotranjili kot osnovno psihohigieno našega vsakdana,« svetuje Pap.
Kaj pa alternativni načini, kot so pozitivne afirmacije, hipnoterapija, tapkanje ali NLP? »Treba se je zavedati, da nobena metoda nima terapevtskega učinka sama po sebi, temveč vselej učinkuje v povezavi s človekom, ki metodo izvaja, in človekom, ki je metode deležen, ter kakovostjo njunega odnosa. To pomeni, da se je pred odločitvijo za posamezno metodo zdravljenja treba informirati tako o metodi kakor o kompetentnosti njenega izvajalca; metoda bo svojo polno terapevtsko učinkovitost dosegla le, če bo kompatibilna s klientom in njegovimi pričakovanji, če ga bo uspešno nagovorila k prevzemanju odgovornosti za svoje težave in k lastni aktivaciji pri njihovi odpravi ali njihovem obvladovanju,« pove.
Pretirano zanašanje na zunanja pomagala zavre razvoj naših notranjih psiholoških sposobnosti za obvladovanje preizkušenj.
Nekateri si pri tesnobi pomagajo tudi z rastlinskimi sredstvi, denimo z baldrijanom ali CBD. »Nedvomno obstaja mnogo različnih sredstev rastlinskega in drugega izvora za zmanjševanje ali odpravljanje duševnih stisk, tudi tesnobe. Toda pri uporabljanju tovrstnih sredstev – kar velja tudi za farmakološka sredstva – se je dobro zavedati, da pretirano zanašanje na t. i. zunanja pomagala ali vire morebitnih rešitev dolgoročno vselej zavre razvoj naših notranjih psiholoških sposobnosti za obvladovanje tistih psiholoških preizkušenj, ki nas bodo doletele, ko zunanjih pomagal ne bo na voljo. Vsekakor je dobro biti pozoren na pravo mero med uporabo zunanjih pomagal in zanašanjem na lastne vire, moči ter kapacitete za obvladovanje težav, ki nam jih življenje prinaša,« sklene strokovnjak.
