Pol stoletja abdominalne kirurgije
Z gradnjo kliničnega centra se je v novo stavbo preselila večina kirurške dejavnosti in septembra 1973 je iz Kirurške klinike nastalo več strokovno samostojnih klinik, med njimi tudi Kirurška gastroenterološka klinika, ki se je leta 1996 preimenovala v Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo.
Prva presaditev jeter
Novi prostori so bili dodaten motiv za kirurge, ki so se vse pogosteje izpopolnjevali v tujih ustanovah. Postopoma je prihajalo na zdravljenje vse več bolnikov iz drugih republik nekdanje Jugoslavije in zaradi koncentracije sicer redkih primerov hudih obolenj so na kliniki pridobivali dragocene izkušnje ter postali referenčna ustanova v Jugoslaviji. Prvi predstojnik klinike je bil prof. Vladimir Žakelj, ki se je posebej ukvarjal s kirurgijo želodca (ulkusna bolezen je v tistih časih pogosto zahtevala kirurško zdravljenje), ob koncu delovanja pa je s sodelavci izdal tudi odlično in uporabno monografijo Akutni abdomen. Leta 1979 je prof. Žaklja nasledil prof. Mitja Kovič, ki si je zadal nalogo, da razvije kirurgijo jeter, kar mu je uspelo predvsem po zaslugi prof. Eldarja Gadžijeva, ki je kirurgijo jeter dvignil na zavidljivo visoko raven. Ob tem je s sodelavci organiziral tudi zelo uspešne mednarodne šole hepatobiliarne kirurgije in v okviru ene od njih so leta 1995 izvedli tudi prvo presaditev jeter, ki jo je opravil prof. Jacques Belghiti iz Pariza. Transplantacijo jeter sta po letu 1998 v rutino vpeljala učenca prof. Gadžijeva, primarija Dragan Stanisavljević in Valentin Sojar.
Devetdeseta prinesejo laparoskopijo
Začetnik laparoskopske minimalno invazivne kirurške tehnike je bil prof. Pegan, ki je postal predstojnik leta 1987 in je v začetku devetdesetih letih uvedel laparoskopsko holecistektomijo. Laparoskopsko tehniko smo sčasoma razširili na vsa področja abdominalne kirurgije. Velike zasluge za njeno uveljavitev na področju kolorektalne kirurgije je imel prof. Franc Jelenc, ki je bil predstojnik klinike med letoma 2012 in 2016.
Kirurško zdravljenje malignih obolenj v trebušni votlini je poleg zdravljenja nujnih stanj zajemalo velik delež našega dela že od ustanovitve oddelka. Visoke strokovne standarde na področju kirurgije raka želodca, kolorektalnega raka in raka trebušne slinavke je postavil prof. Stane Repše, ki je bil v letih 2002–2008 tudi predstojnik oddelka.
Klinika je do leta 2013 delovala na dveh lokacijah, v glavni stavbi UKC in v bolnišnici dr. Petra Držaja. V Bolnici dr. Petra Držaja so bile razvite predvsem proktološka dejavnost, kolorektalna kirurgija in urgentna abdominalna kirurgija, vse druge dejavnosti pa so se večinoma izvajale v glavni stavbi UKC. Združitev obeh v glavni stavbi UKC je bila leta 2013 šolski primer nenačrtovane in izsiljeno izpeljane odločitve, ki je bila izvedena v škodo zaposlenih in bolnikov. Številni zaposleni so zaradi tega zapustili kliniko, izgubili smo tretjino posteljnih kapacitet in potrebovali smo pet let, da smo se postavili na noge.
Sodobna abdominalna kirurgija
Zaposleni na temeljih znanja, ki so nam ga predali naši učitelji, sledimo svetovnim smernicam in karseda hitro prenašamo nova spoznanja in kirurške tehnike v slovenski prostor. Na področju kirurgije trebušne stene smo v zadnjem obdobju bistveno povečali delež laparoskopskih operacij kil, pri velikih kilah se včasih pred operacijo odločimo za relaksacijo trebušne stene z aplikacijo botulinum toksina in v zadnjem letu smo opravili tudi prve operacije kil z uporabo robota.
Večji del kirurgije želodca zajema kirurgija raka želodca, ki jo izvajamo odprto, laparoskopsko in v zadnjem času tudi robotsko.
Na področju kirurgije jeter izvajamo vse moderne tehnike, od odprte in laparoskopske kirurške tehnike do novejšega robotskega pristopa. V primerih, ko je potrebna odstranitev večjega dela jeter, lahko pred operacijo na poseben način povzročimo povečanje zdravega dela jeter. Presaditev jeter je standardna oblika zdravljenja, za katero smo usposobljeni kot edini center v Sloveniji, letno naredimo od 20 do 25 presaditev jeter in dve presaditvi trebušne slinavke.
Število operacij tumorjev trebušne slinavke v zadnjem obdobju narašča in na tem področju smo posebej ponosni, da sodelujemo v kliničnih raziskavah z najpomembnejšimi evropskimi klinikami (Heidelberg, Amsterdam, Milano, Verona), kar je veliko priznanje za naše strokovno delo. Robotsko kirurgijo smo v zadnjih dveh letih uvedli tako rekoč na vsa področja abdominalne kirurgije, na koncu tudi na področju kirurgije trebušne slinavke, ki slovi kot najtežja.
Na področju kolorektalne kirurgije prevladujejo operacije zaradi kolorektalnega raka, poleg tega imamo zelo veliko izkušenj s kirurškim zdravljenjem ulceroznega kolitisa in crohnove bolezni. Pri operacijah kolorektalnega raka sledimo modernim onkološkim principom t. i. mezokolične/mezorektalne ekscizije, tudi na tem področju smo uvedli robotsko kirurgijo. Na področju proktologije so na voljo vsi standardni posegi, poleg tega bolnikom omogočamo tudi specialne oblike zdravljenja, kot sta zdravljenje perianalnih fistul z matičnimi celicami in zdravljenje inkontinence za blato s sakralno nevromodulacijo.
Prihodnji izzivi kirurgije in družbe
Kirurgi imamo zaradi narave svojega dela zagotovo nekatere lastnosti, po katerih se razlikujemo od drugih, in delati z nami ni vedno najlažje, vendar nas pri delu tudi danes, tako kot pred 50 leti, vodi predvsem skrb za dobrobit bolnika. Z velikimi napori se borimo proti okoreli birokratski naravnanosti naše družbe in zaenkrat zagotavljamo vsaj zadovoljive pogoje dela v operacijski dvorani. Glede posteljnih kapacitet in drugih funkcionalnih prostorov smo korak s časom izgubili že zdavnaj. Nerazumljiv nam je mačehovski odnos do najpomembnejše bolnišnice v državi – UKC Ljubljana. Stara je 50 let in kot družba nismo naredili popolnoma nič, da bi bolniki in zaposleni bivali in delali v prostorih, ki ustrezajo sodobnim standardom. Pomislite, v kakšne trgovine smo hodili pred 50 leti – prostori UKC Ljubljana so danes takšni oziroma še slabši, saj je vmes minilo 50 let in v tem času je bolnišnica delovala 24/7. Družba gradi vedno nove trgovske komplekse, celo zapore, ko gre za zdravstvo, pa se vse konča pri zmerjanju zdravnikov z dvoživkami ... In potem se bomo lepega dne prebudili in se čudili, kje so zdravniki. Kakorkoli, glede družbenih razmer smo nemočni, vse drugo – uvajanje novosti, predajanje znanja mlajšim generacijam in skrb za kakovost obravnave bolnikov – bomo zmogli tudi v prihodnje.
