Zaradi satelitov se lahko zgodijo katastrofalni dogodki
V orbiti okrog Zemlje kroži vedno več vesoljskih smeti, kar pomeni, da jih bo vedno več tudi padlo proti površju. To samo po sebi ni težava, saj vesoljske agencije spremljajo svoje satelite, tudi tiste, ki ne delujejo več, in s precejšnjo gotovostjo lahko predvidijo, kam bodo padli njihovi deli. Tako je bilo denimo prejšnji teden, ko je Evropska vesoljska agencija budno spremljala, kje bodo pristali ostanki satelita ERS-2. Deli, ki v atmosferi ne zgorijo, večinoma pristanejo v prostranih globinah Tihega oceana, kjer so možnosti, da bi trčili na naseljeno območje, skorajda nične. A z vedno več smetmi, ki bodo padale na površje, se lahko zgodi, da bo katera ušla izpod nadzora in bo prišlo do katastrofe.
Še večji problem pa so delci odsluženih satelitov za astronavte, opozarjajo strokovnjaki. »Če bo smeti v orbiti preveč, kmalu ne bomo mogli več v vesolje. Nevarnost, da bi vesoljsko plovilo med vzletom trčilo v kakšen delec, bo prevelika, kar je lahko resen problem,« pravi strokovnjak za vesoljske smeti John L. Crassidis. Večina satelitov, ki krožijo v nizkozemeljski orbiti, to je med 160 in 2000 kilometri nad površjem, je aluminijastih, saj je aluminij mehkejši material, ki med padanjem skozi atmosfero delno ali v celoti zgori, obstajajo pa tudi države, med njimi Kitajska, ki v vesolje pošiljajo satelite iz titana.
Nevarnost, da bi vesoljsko plovilo med vzletom trčilo v kateri delec, bo prevelika.
»Satelitov ne smemo izdelovati iz titana, a vsi se tega ne držijo. Posledice so lahko katastrofalne, saj v tem primeru na Zemljo padejo veliko večji deli satelitov, če uidejo izpod nadzora in treščijo na poseljeno območje, tam ne bo preživel nihče. Enako velja za posadko, ki bi med potjo v vesolje trčila v kaj takšnega. To lahko povsem enostavno preprečimo, če vsi spoštujemo pravila, a Kitajska jih iz neznanega razloga noče,« pa je dodal Nasin administrator Bill Nelson.
