Žičnata ograja kot določevalec meje

Na neki že davni poti po svetu sem se zdrznil ob razlagi domačega vodnika: »Našo deželo usodno zaznamuje zemljepisna lega. Smo namreč na križišču poti med severom in jugom ter vzhodom in zahodom. Zato smo vso našo burno zgodovino izpostavljeni nenehnim osvajalnim pohodom sovražnikov tako z juga kot s severa, z vzhoda kot zahoda.«

Zvenelo je presneto domače. Pri šolskih urah zgodovine sem se naposlušal, kako so obstoj Slovencev vseskozi ogrožale sovražne horde, ki so se tu čez valile enkrat s severa, drugič z juga, z vzhoda pa tudi z zahoda. Da je to neka naša posebnost. A glej, turistični vodnik me je v daljni deželi, o kateri sem menil, da ne more imeti s Slovenijo nič skupnega, prepričeval o nasprotnem. Da so vsem, državam in narodom, skupni – sovražniki z vseh vetrov!

Že Vodnik je vedel

Jezikoslovec, pesnik in časnikar Valentin Vodnik, letošnje leto je Vodnikovo v spomin dvestote obletnice smrti, je nebesne strani dežele Kranjske opisal v ritmu alpske poskočnice: Od straže hrvaške/ gor sonce mi pride,/ pa v nógrade laške/ za góro zaide;/ z beneškega mórja/ jug čelo poti,/ od Štajerca bórja/ me v znoju hladi. Zadovoljni Kranjec je v dobrem in slabem kazal židano voljo,/ za brambo dežele/ al hôditi v šolo. Z razposajeno pesmico nam je igrivo razodel, da sta obramba dežele in hrvaška straža pomembna dejavnika.

Mojo generacijo, ki se je šolala v Jugoslaviji, so nenehno pitali, da s Hrvati – drugače kot s preostalimi sosedi – nismo nikoli imeli nobenih težav. Prav nasprotno kot zdaj, ko sleherni dan izvemo, da imamo s Hrvati več težav kot s preostalim svetom. Glavni problem, zgoščen v Piranskem zalivu, je meja. Koliko denarja smo že zmetali samo za njeno ugotovitev na morju, pa še vedno ne vemo, kod natanko poteka! No, saj nam je jasno, da tam, kot je določila arbitraža – toda je bratje Hrvatje ne priznajo.
Starejši še pomnimo, kako trd oreh je bila po drugi svetovni vojni ratifikacija meje med Jugoslavijo in Italijo. Državi meje z mirovno pogodbo leta 1947 nista določili v celoti, s Spomenico o soglasju leta 1954 sta si razdelili teritorij Svobodnega tržaškega ozemlja. Kadar se je napetost za njihove notranjepolitične potrebe zaostrila, so Italijani redno zaropotali, da meja ni dokončna. Jugoslovani pa smo žugali njim.

Z Osimskimi sporazumi, podpisanimi 10. novembra 1975, sta sosedi poleg meje uredili še vrsto zadev. S potrditvijo obeh parlamentov so 11. oktobra 1977 stopili v veljavo. Italija in Jugoslavija sta vprašanje meje rešili v treh desetletjih. Bo v enakem času, torej do leta 2021, Hrvaški uspelo podpisati potek meje s Slovenijo?

Določena z žico

Meja s Hrvaško je Sloveniji pomembna tudi zaradi dolžine. Po podatkih Geodetske uprave RS imamo 1370 kilometrov meje, od tega kopenske 920 km, rečne 402 km in morske 48 km. Slednja poteka z Italijo, saj morska s Hrvaško, tako piše, še ni določena. Celotna meja z Italijo meri 280 km, z Avstrijo 318 km in z Madžarsko 102 km. Skupaj ima Slovenija po podatkih Mednarodne komisije za meje 700 km priznane državne meje. Meja s Hrvaško, ki meri 670 km, je le 30 km krajša kot s preostalimi tremi sosedami. V opombi Geodetske uprave RS izvemo, da »meja na zemljišču še ni označena, dolžina meje je izračunana na osnovi digitalnih podatkov mej katastrskih občin«, kot tudi, da »dolžina meje po morju še ni določena«. Če bo, bo skupaj z morsko dolžina meje s Hrvaško presegla polovico celotne slovenske državne meje. Ob tem je najmanj ironično, da slovensko mejo s Hrvaško, ki edina s sosedami še ni schengenska, na približno 200 km že povsem konkretno določa – žičnata ograja.