Vsak prstan ima svoje kladivce

Njegova delavnica je res majhna, morda meri deset kvadratov. Blejec Huberto Široka izhaja iz zlatarske družine, njegovi predniki so se selili po Evropi in izdelovali nakit tudi premožnim meščanom in plemičem. Rodil se je v Parizu mami Francozinji in očetu Slovencu in tam tudi obiskoval nekaj let osnovne šole.

»Tako s francoščino nimam težav ne pri govoru ne pri pisanju, a saj veste, če jezika aktivno ne uporabljaš, ga izgubljaš.«
Ker je lepo risal, ga je po osnovni šoli zaneslo na umetniško šolo. A kaj kmalu je začutil, da to ne bo dovolj, da ne bo ostal pri svinčniku in papirju: »Narisano sem hotel tudi izdelati, ustvariti. Začela se je prava šola.«
 

Najprej bakren model

Izdelovanje uhanov, zapestnic, verižic je rokodelstvo, za kar smo pri nas izumili simpatično skovanko umetnostna obrt. Obrt pomeni, da narediš izdelek pregovorno od A do Ž. Si ga zamisliš, pravilno izmeriš: čevljar nogo, zlatar zapestje ..., najprej izdelaš orodje in šele nato začneš delati.
Ko smo Huberta obiskali v njegovi delavnici, so nam padla v oči kladiva. Sto in več jih je bilo zloženih na polici. Čemu toliko?

»Ko si zamislim okras z utorom, moram najprej izdelati kladivo s špico točno določene velikosti oziroma zaobljena mora biti tako, kot sem si zamislil. Le tako lahko kakovostno delam. Ne morem v trgovino in kupiti nekaj različnih kladiv, tako ne gre.«

Oblikuje vse materiale, od bakra in srebra do zlata. Poudarja, da ko enkrat začutiš material, za ustvarjalca razlika v ceni ne igra vloge.
Vzel je posodo iz bakra okrogle, kar malce arhaične oblike in jo nasadil na nakovalo, skrbno izbral kladivo in ga spretno zavihtel. Udarci v enakomernem ritmu so govorili, da za vsakim nastaja oblika.Za vsako zlato ali srebrno rinčko (uhan) najprej izdela model v bakru, v katerega nato vlije okrasek v zlatu ali srebru.

Pred leti se je več ukvarjal z zlatom, nato je prišlo obdobje, ko se je več posvečal srebru. Danes so njegove vitrine mešanica srebrnih ali zlatih uhanov, na enem od miniaturih stojal pa smo opazili kombinacije z zlato bunkico, ki ji je dodal perlo.
 

Vsak izdelek je unikat

Ko smo mu ob prihodu podali roko, je bil to močan stisk sicer koščene, a konkretne obrtniške roke, da človek začuti, kakšna moč se skriva v mišicah med členki. Da lahko stvari postanejo elegantne, je potrebno neskončno vaje.
V oči nam je padla verižica s črnimi kroglicami, obesek pa je bil počena školjka. Verižica je delovala kot muzejska, ena tistih, ki jih najdejo pri kakšnih arheoloških izkopavanjih.

Hubertov nakit je tako na videz kot dejansko malce težji od denimo verižic, ki jih lahko kupimo v zlatarnah. »Vsak moj izdelek je unikat. Za tem stojim in tovrstno ustvarjanje mi je v veselje.«
Za poročni prstan, denimo, porabi kakih 12 gramov zlata. Izdeluje ga tri do štiri dni, odvisno od velikosti, oblike.

Za neuke oči je v delavnici vse nametano in na gosto zloženo na policah. Videti je, kot da se v svojem kotu niti ne more obrniti, kaj šle ustvarjati, kovati srebro, vlivati zlato ptico ... A Huberto natančno ve, kje je manjše ali večje kladivce, kje pilica ali denimo vžigalnik, s katerim je prižgal plin in ustvaril goreč curek plamena ter ga usmeril v bakreni kos pločevine. Kot oblikovalec in umetnik je sodeloval na več skupinskih razstavah oblikovalcev in pripravil nekaj samostojnih.


Tu in tam se malce odmakne od nakita in izdela kakšno sakralno čašo, vazo, tudi izdelek precej abstraktnih oblik. Zlatar, srebrar, kovač, umetnik ... vse v enem je Huberto Široka, ki se mu v zadnjih letih na neki način uresničuje tudi mladostna vizija, da bo umetnik obiskal stranko na domu, jo spoznal in se pogovarjal z njo, nato pa izdelal ustrezne uhane, zapestnico zanjo.