Jože je vnuka že ob rojstvu včlanil med gobarje (FOTO)
»Naslednje leto bomo praznovali 45 let društva, to pa je 44. razstava. Do zdaj je odpadla le ena, ker ni bilo gob,« nam je povedal Jože Kočijaž, nekdanji predsednik Gobarskega društva Novo mesto. Letos Dolenjci niso občutili bojazni, da bi jih bilo premalo.
»Letošnja razstava je bila ena večjih v zadnjih letih. Sezona je izvrstna. Sprva je bila suša, potem je deževalo. Obveljal je tisti stari pregovor, da rastejo kot gobe po dežju,« je pristavil Kočijaž. Nekaj trenutkov pred našim obiskom v atriju Gostišča na trgu je gobe tudi preštel.
»Tokrat smo jih imeli na ogled 335 vrst, nabrane so bile v Novem mestu in okolici, nekaj na Gorjancih, naš gobar pa je šel po nekaj primerkov še v Belo krajino. Pomagalo nam je tudi Gobarsko društvo Hočevje iz Dobrepoljske doline.«
V Sloveniji je po zadnjih podatkih od 3400 do 4000 vrst gob. »Vsako leto odkrijemo kako novo, zato se številka spreminja,« pojasni Kočijaž, ki je gobam zapisan od mladih nog.
»Tudi oče Jože je bil strasten gobar. Ko ni več mogel hoditi, se je kar s traktorjem peljal na svoje punkte, točke, kjer so rasle. Moje prve nabrane so bili ravno jurčki, potem pa kozjenogi ščitar. Teh je bilo veliko v okolici Mirne Peči, od koder izhajam, in so zelo okusni.«
Rastejo za vse
»Odnos do gob je trenutno slab. Letos spet vidim strašansko veliko razbrcanih, predvsem rdečih mušnic, ki so prave lepotice gozda. Pogosto se zgodi, da je prevrnjen tudi kak goban, za katerega so menili, da je jurček. Tudi smeti je vse več,« potoži Kočijaž. Med pogovorom opazimo velik napis Ne uničuj gob, ki jih ne poznaš. »Tradicionalni jurčkarji so taki, da brcnejo vse, kar ni jurček ... Potem za njimi pride poznavalec, ki bi tisto zbrcano gobo vzel, a je ne more.«
Kočijaž je determinator svetovalec, torej določevalec vrst gliv. V društvu sta še dva, Mitja Novak in Miha Hrovatič, dr. Alojz Boh pa je determinator mentor. Novomeško gobarsko društvo šteje 85 članov, med njimi je tudi Jožetov vnuk, ki ga je včlanil kar ob rojstvu. »Ko smo ustanovili društvo, so se včlanili številni. Včasih so se ljudje zbirali v društvu, da so dobili nova znanja, danes pa mladi vse najdejo na spletu ali facebooku,« ugotavlja Kočijaž, ki pravi, da so ljudje v društvo prihajali, da bi izvedeli, kje rastejo jurčki. »Ob tem jim ponovim besede mojega soseda: gobe rastejo za vse. Kdor prvi pride, prvi pobere.«
85 članov imajo.
Tintnic nikar z alkoholom
»Najbolj strupena je zelena mušnica. V starih časih tistemu, ki jo je jedel, ni bilo rešitve, danes ga reši transplantacija jeter oz. ledvic. Slabost te mušnice je, da so prvi znaki zastrupitve vidni 24 ur po zaužitju, ko goba že uniči jetra,« nadaljuje Jože in opiše posamezne vrste – s prstom pokaže na borovega gobana, ki je prva in hkrati zadnja goba v sezoni. »Turki so zelo priljubljeni in podobni jurčkom. Nekatere moti, ker so modri, a to se zgodi zaradi oksidacije. Ko jih vržete v krop, se to takoj nevtralizira.«
Za rdečo mušnico pove, da ni smrtno nevarna, zaužitje pa povzroči halucinacije.
»Letos je strašansko veliko marel, tole poleg pa so bisernice, ki so dobre gobe, kar v ustih se topijo.« Pozornost pritegne tudi zapis, da so nekatere pogojno užitne. »Vsaka goba, ki ni užitna surova, potrebuje vsaj en pogoj, da je primerna za uživanje. Ene moreš prekuhati, druge olupiti.«
Predstavi tudi pravo velikanko: »Črneča velezraščenka tehta pod 14 kilogramov, zadnjič pa sem izvedel, da so imeli primerek, ki je tehtal 20 kilogramov. Zraste na bukovem štoru.« Seže po še eni posebnici v tej druščini. »Znamenita ledenka se lahko je surova, samo opereš jo in narežeš, s trdo kuhanim jajcem, oljem in kisom pa je odlična v solati.« Pogovor tudi zaključi z receptom: »Pečena tintnica je zelo okusna, nikakor pa se je ne sme zaužiti z alkoholom. Če to naredite, lahko za 24 ur izgubite vid.«
Na seznamu zaščitenih gob je v tem hipu 24 vrst. Nanj se uvrstijo tiste, ki jih nekaj zaporednih let ne naberemo v Sloveniji.
