Varnost skakalnega centra vprašljiva (FOTO)

Skakalnic leta 1972 v dolini v Mostecu v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib niso zgradili naključno: »Tam je pravo malo mrazišče, temperatura je vedno za od dve do tri stopinje Celzija nižja kot v okolici,« pravi Žiga Mandl, glavni trener in direktor Skakalnega kluba Ilirija. Prvo skakalnico so tam postavili že pred vojno leta 1938, menda je manjša stala že prej. V vseh teh letih pa je objekte zob časa dodobra načel in bo varnost uporabe počasi vprašljiva.

Skakalec Benjamin Podobnik je vadil na napravi za odskok. Fotografije: Jaroslav Jankovič

Železna ograja, ki visi na starih betonskih stebrih, je zelo poškodovana in majava. A kot pravi Žiga Mandl, so jo že hoteli zamenjati: »Pa so starejši člani kluba menili, naj ostane, saj ima skoraj spomeniško vrednost in spominja na davne čase razvoja smučarskih skokov.«

Ko se poleti sprehodimo mimo skakalnic, je občutek res čuden, saj po navadi samevajo. Nikjer nikogar. »Ni čisto tako,« v smehu pravi Mandl. »V skakalnem centru Mostec, ki je center za skakalce do 15 let, so vsak dan treningi. Ti so običajno po 17. uri. Z izjemo zime, ko se vozimo v Planico. V Skakalnem klubu Ilirija tako skače kar 90 otrok in mladincev.« Mandl potrjuje, da s podmladkom nimajo težav, kar pripisuje tudi socialno naravnani politiki skakalnega športa v Sloveniji. »Šport je postal draga reč, zato je športno udejstvovanje otroka pogosto odvisno od staršev in njihove zmožnosti financiranja. Pri nas morajo starši na leto za otroka odšteti okoli 1500 evrov, v kar sta vključeni vadba v klubu in oprema.« Številka v resnici ni visoka in se res ne more primerjati, denimo, s tenisom ali alpskim smučanjem, kjer je vse precej dražje.

V Mostecu je pet skakalnic, šestmetrska, desetmetrska, 20-, 40- in velika 60-metrska. Tako center omogoča dostojno vadbo skokov. Poleg omenjenih 90 mladih članov je včlanjenih še 40 delavcev, podpornikov in zanesenjakov, ki v resnici vzdržujejo dotrajano infrastrukturo.

Pet skakalnic je, največja je 60-metrska.

»Morali bi zamenjati plastiko na skakalnicah, napeljati novo elektriko, vodovodno napeljavo za močenje skakalnic in izdelavo umetnega snega, pobarvati sodniški stolp, če omenim le nekaj nujnih posegov. Za tako prenovo bi po moji oceni potrebovali okoli 700.000 evrov. Izpeljati jo moramo v treh do štirih letih, sicer center ne bo več varen za uporabo,« je poudaril Mandl.

Najboljša štiridesetica v Evropi

Od leta 2007 je lastnica centra ljubljanska občina, upravlja pa ga Zavod za šport Ljubljana. Redno vzdrževanje stane več deset tisoč evrov na leto. Popolnoma nov center z najsodobnejšo tehnologijo in opremo bi stal od dva do tri milijone evrov. MOL bo zgradil ali prenovil kopališče Ilirija, gimnastično dvorano, kopališče v Vevčah, atletski stadion v Šiški, zgradili bodo tudi nov plezalni center.

»Gradnja novega skakalnega centra v Mostecu ni načrtovana, ampak se dogovarjamo o prenovi.« Povejmo, da je na skakalnicah Mosteca treniralo kar več naših najboljših skakalcev – od Primoža Ulage, Matjaža Debelaka, Gorana Janusa, Damjana Frasa, Jerneja Damjana, Jureta Radlja, Igorja Medveda pa vse do sedanjih odličnih Špele Rogelj, Urše Bogataj in Lovra Kosa. Mandl pravi, da so v preteklosti tam trenirale tudi tuje mladinske ekipe. Dodaja, da so skakalnice po svoji konfiguraciji za skoke še danes zelo dobre. »Zlasti štiridesetica je gotovo med najboljšimi v Evropi.« Zdaj imajo v skakalnih državah seveda sodobnejše centre.

Kljub vsemu poleg treningov v Mostecu na leto pripravijo deset tekem, od tri do štiri zimske in šest poletnih. Na vprašanje, kakšna je usoda skakalnega športa zaradi visokih temperatur in kroničnega pomanjkanja snega, Mandl odgovarja: »Mislim, da imajo skoki med vsemi zimskimi športi kar največ možnosti, da preživijo in se razvijajo. Že zdaj tudi pozimi skačemo na plastiki. Keramična zaletna steza, ki jo imamo tudi na veliki skakalnici v Mostecu, je zelo podobna ledeni.«

Ograja je še iz leta 1972, torej je stara več kot pol stoletja.

In zakaj plastika na doskočišču ni bela kot sneg, ampak zelena? »V preteklosti so poskusili z belo, ki pričara zimsko razpoloženje, vendar je zaradi sonca kmalu porumenela in skoraj počrnela, kar pa je bilo čudno, nesprejemljivo.« Med pogovorom je imel trening 22-letni skakalec Benjamin Podobnik in nam je pokazal, kako poteka vaja na napravi za odskok. »Naprava je stara, že malce zarjavela, ampak zelo uporabna.« Poleg tega se glede Mosteca že nekaj časa razmišlja, da bi uredili tekaške proge, kar bi pritegnilo še večjo množico ljudi. »Skakalni center Mostec je sredi krajinskega parka, kjer so seveda omejitve,« pa sklene Mandl.