VOTLINE
V eni od zemljank odkrili kosti
Predstavili so Bakhusove votline in istoimenski zbornik. Dan odprtih vrat pritegnil veliko pozornost.
Odpri galerijo
Pod zemljo ni manjkalo niti sladkih dobrot. FOTO: Oste Bakal
Minuli konec tedna je Društvo zbirateljev Pomurja Lindva iz Lendave, ki ga vodi predsednik Franc Koren, pripravilo dan odprtih vrat zemljank oziroma, kot so jih sami poimenovali, Bakhusovih votlin. Na ogled so bile štiri zemljanke v okolici Treh izvirov v Kranjčevi ulici v Lendavi, predstavili so še zbornik Bakhusove votline, ki so ga v društvu pravkar izdali. Ob izvirski vodi in kozarcu vina je potekal razgovor o prihodnosti te kulturne dediščine.
Podzemni svet, ki se skriva pod Lendavskimi goricami, si je večina obiskovalcev ogledala prvič. Ta delček kulturne dediščine so v Društvu zbirateljev Pomurja Lindva poimenovali s splošnim nazivom zemljanke. Lahko bi jih tudi kako drugače, recimo po namembnosti, za katero so bile izkopane in tudi večino časa uporabljane, denimo ledenice, shrambe, vinske kleti, orodjarnice. Najverjetneje bi bil primeren naziv tudi peščenice glede na to, da je bil prvotni namen izkopa izkoriščanje tega gradbenega materiala.
Kot rečeno, so predstavili zbornik izpod peresa Franca Korena, v katerem je prva polovica namenjena zgodovini nastanka, zgodbi, ki se je začela v drugi polovici 18. stoletja, ko so poleg izkopa in izkoriščanja peska v gradbene namene začeli kopati še zemljanke predvsem na tistih predelih, kjer zaradi naravnih danosti ni bila mogoča nadaljnja devastacija zemljišč. V drugem delu zbornika so se posvetili prihodnosti, opredelili so eno od možnosti ohranitve in razvoja te kulturne dediščine, ki bi bila ekonomsko vzdržna in bi zaposlovala nekaj ljudi.
Zadnji del je namenjen zanimivostim in posebnostim, ki so prišle na površje med raziskovanjem in ki burijo domišljijo slehernega domačina. Na koncu so kot primer dobre prakse izpostavili zgodbo Dušana Zvera, čigar zemljanka je bila nekoč ledenica. Kulturna dediščina je kot speča princesa, ki jo lahko obudi le dober gospodar. In prav nekaj dobrih gospodarjev je dalo na ogled svoje zemljanke, ki jih še danes uporabljajo. V eni od njih je na zadnji steni vklesana letnica dokončanja – 1803, v drugi lahko najdemo stalagmit, v tretji so izkopali človeške kosti ...
Lahko bi jih poimenovali tudi drugače, po namembnosti, za katero so bile izkopane in večino časa uporabljane.
Podzemni svet, ki se skriva pod Lendavskimi goricami, si je večina obiskovalcev ogledala prvič. Ta delček kulturne dediščine so v Društvu zbirateljev Pomurja Lindva poimenovali s splošnim nazivom zemljanke. Lahko bi jih tudi kako drugače, recimo po namembnosti, za katero so bile izkopane in tudi večino časa uporabljane, denimo ledenice, shrambe, vinske kleti, orodjarnice. Najverjetneje bi bil primeren naziv tudi peščenice glede na to, da je bil prvotni namen izkopa izkoriščanje tega gradbenega materiala.
Kot rečeno, so predstavili zbornik izpod peresa Franca Korena, v katerem je prva polovica namenjena zgodovini nastanka, zgodbi, ki se je začela v drugi polovici 18. stoletja, ko so poleg izkopa in izkoriščanja peska v gradbene namene začeli kopati še zemljanke predvsem na tistih predelih, kjer zaradi naravnih danosti ni bila mogoča nadaljnja devastacija zemljišč. V drugem delu zbornika so se posvetili prihodnosti, opredelili so eno od možnosti ohranitve in razvoja te kulturne dediščine, ki bi bila ekonomsko vzdržna in bi zaposlovala nekaj ljudi.
Vhod v ledenico je lepo ohranjen. FOTO: Oste Bakal
Zadnji del je namenjen zanimivostim in posebnostim, ki so prišle na površje med raziskovanjem in ki burijo domišljijo slehernega domačina. Na koncu so kot primer dobre prakse izpostavili zgodbo Dušana Zvera, čigar zemljanka je bila nekoč ledenica. Kulturna dediščina je kot speča princesa, ki jo lahko obudi le dober gospodar. In prav nekaj dobrih gospodarjev je dalo na ogled svoje zemljanke, ki jih še danes uporabljajo. V eni od njih je na zadnji steni vklesana letnica dokončanja – 1803, v drugi lahko najdemo stalagmit, v tretji so izkopali človeške kosti ...
