Urban pustil tapetništvo in skupaj s Sonjo postal zeliščar (FOTO)
Štirikrat z zlatom nagrajeni brinjevec je ponos Zeliščnega raja slovenske Istre, poleg palete pridelkov, ki jih ponujata Sonja Kocjančič-Posedi in Urban Posedi iz vasice Trsek. Oba štejeta 45 let, a je Urban dva tedna starejši. Sonja je leta 2018 pogumno postala mlada prevzemnica kmetije Kocjančič.
»Ko sva prevzela kmetijo mojih starih staršev, so jih okoli nas opuščali. V projekt sva šla skupaj, takrat sta bili na celotnem zemljišču obdelani le dve njivici.« Njen Urban je doma iz Žirov, srečala sta se, ko je prišla na dvorišče njegovega zasebnega tapetniškega podjetja, in poslovno srečanje se je razvilo v ljubezen.
Vsako leto pol hektarja
Že leta 2016 sta poprijela za delo na kmetiji. »Dovolj sem imel tapetništva, delal sem po vsem svetu za hotele, Sonja pa pri nas v Žireh ni dobila službe, čeprav je pošiljala prošnje. Zato sva odšla v Istro, ker sva si želela samo mir,« povesta in nadaljujeta: »Oba sva opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo za zeliščarja, in to v dvojezičnem sistemu, ker sva v takem okolju. Nato sva se lotila zeliščarstva profesionalno. Kmetija Sonjinih starih staršev se je začela že zaraščati in najprej jo je bilo treba otrebiti. Vsako leto sva očistila pol hektarja in ga zasadila. Danes imava skupno pet hektarjev, na katerih so posajena zelišča, ter še tri hektarje gozda, ki nama ponuja gorivo za destilacijo.« Hektar in pol sta še dokupila. »Zanimivo je, da je posestvo, čeprav je veliko, v enem kosu, kar je v Istri neke vrste glavni dobitek. Zato sva lahko postavila učno pot oziroma zeliščno-energijsko-čebelarsko pot.«
Poseben prostor v Zeliščnem raju je namenjen profesionalni parni destilaciji, ki se od poznanih razlikuje po trokotlovnem sistemu. Hladilni sistem je cilindrični in Urban Posedi v smehu pravi, da gre za upokojensko destilacijo: »Proces je izjemno počasen. Kotel je bil izdelan po mojih načrtih iz nerjaveče pločevine, ki se uporablja v gostinstvu. Glede na tehnologijo destiliranja lahko poteka vse leto in ne le pozimi.«
Če ju zaradi njunega izčrpnega znanja o zeliščih in njih predelavi ter uporabi kam povabijo, prideta, drugače sta bolj vesela obiskov doma. »Pridejo skupine in posamezniki, v vsem letu jih je dva tisoč. Prioriteta je povezovanje ljudi v naravi, in zato je bolj dobrodošel obisk pri naju,« pove Sonja. »Na učni poti, dolgi dober kilometer, se spoznajo z zelišči in obiščejo oljčnik z 220 drevesi,« doda Urban. Med drugim sta ena največjih proizvajalcev smilja pri nas.
Edinstvena gradnja raste v Zeliščnem raju, take še ni v Sloveniji in ne na svetu. Sonja in Urban delata kažun, istrsko zavetišče za pastirje. Izhaja iz samonikle gradbene kulture prastarih civilizacij v Sredozemlju, imel pa bo dodatno funkcijo čebelnjaka: »«Peščenjak prihaja iz hriba Gradina blizu Trseka. Gre za kamenje, ki se pridobi ob postavljanju vinogradov. Dve leti sta čakala na ustrezno dokumentacijo, nato sta začela graditi.« Pričakujeta, da bo zgrajen v letu in pol, tehtal bo približno 90 ton. V njem bo prostora za ducat satnih panjev, ki so že vgrajeni in so v njih čebele, drugi čebelnjak v obliki kozolca je nedaleč stran. Privlačnost čebelnjaka kažuna bo v tem, da se bo v njem dalo udobno prespati in se tako prepustiti naravni terapiji.
»Ponudiva našo prisotno istrsko konopljiko, ki je koristna za preganjanje ženskih težav in se uporablja že več kot tisoč let. Letos je bilo sušno leto in sva je destilirala okoli trideset litrov, vsako leto pa je bo več, ker je grm večji in večji. Dejstvo je, da v Istri vse raste počasi, vendar je rast močnejša. Rastline so vajene suhega podnebja in so zato močne z eteričnimi olji. Tako sva se navadila delati tudi midva: ne zanima naju količina, temveč kakovost pridelanega.«
Krvavo obiranje šipka
»Sproti se učiva, veliko sva že zavrgla, a kar nama uspe, je vrhunsko. Delala sva destilate celo iz šipka, kar je zaradi obiranja krvavo delo. Brinjevec je najin paradni konj destilatov. Brin pridelava samo in izključno na najinem posestvu. Letos ga je bilo natančno 223 kilogramov, bilo pa je že leto, ko sva ga natehtala 475 kilogramov. Namakava ga in počakava na naravno fermentacijo, brinjevec pa kuhava pozimi,« povesta mojstra iz Istre, ki poleg destilacije obvladata staranje žganja, ki je ravno nasprotno kot pri vinu: »Starost dasta oksidacija pa prelivanje na dva tedna, ko ostrina hlapi. Za ta način sva izvedela na tekmovanju, ko sva prejela zlato za brinjevec, dobila sva 19,6 točke in ne vseh možnih 20. Tam so nama pojasnili staranje in tako delava od takrat, zato sva prepričana, da sva s tem dodala najinemu brinjevcu še tiste štiri desetinke točke za perfekcijo.«
Narava jima odreja delovni čas. »Ni službenih pritiskov, odklopljena sva od tempa sveta, pa nama kljub temu nikoli ni dolgčas. Treba je imeti sistem dela, ki se ga naučiš iz narave. Seveda sva od jutra do večera po njivah, odločava se še za kokoši in krškopoljske pujske, ki nama bodo popestrili dogajanje na kmetiji, kar bo čisti užitek. Delava, kot so včasih delali naši predniki, in ob tem bova dokazala vsem nejevernim, da se tako delo splača. Pravijo, da se od zemlje ne da živeti. Midva sva lahko za zgled, da to gre. Peljeva svojo strategijo, ne gledava, koliko pridelajo sosedi in kaj imajo. Hkrati sva na najlepših počitnicah, ki kar trajajo. Sicer greva utrujena spat, zjutraj pa sva fizično in psihično čila.«
