KRAMBERGERJEV SKLAD
Trije šolarčki po mamici izgubili še očka
Pred dobrima dvema mesecema je v Krki utonil 45-letni Sandi Primc. Bralke in bralci Slovenskih novic ste zbrali denarno pomoč za sirote.
Odpri galerijo
Hvaležna mama Jožica FOTO: Drago Perko
Jesen prihaja tudi v Suho krajino, nad cerkvijo sv. Antona Padovanskega v vasi Gornji Kot so številni vinogradi, kjer bodo kmalu trgali grozdje. Kar ga je ostalo po pozebi in toči, ki sta udarili po tem koncu Slovenije. Tod je pogosto delal in pomagal tudi 45-letni domačin Sandi Primc, zdaj nič več. Konec junija ga je vzela Krka, v kateri je nesrečnik utonil, za sabo pa pustil tri šoloobvezne otroke, predvsem pa neutolažljivo mamo Jožico, očeta in dve sestri.
»Da je naš Sandi umrl ... Ne morem verjeti. Kakšno je to življenje,« še danes pove mama Jožica, ki smo jo obiskali v minulih dneh. Ravno je bila v hlevu, skrbi za živali, tu so konji, v sosednjem prostoru bikca, kravi in telička, ne manjkata niti lepo rejena in negovana krškopoljca. Jožica rada dela, še vedno pa se ni, pa saj se nikoli ne bo, sprijaznila s kruto resnico, da sina ni več. »V taki situaciji tudi molitev ne pomaga. Človeka ni več. Delam, delam, da se malce zamotim, potem pa spet solze in jokam,« je življenjsko iskrena Jožica.
Tragedija družine iz Suhe krajine se je še kako dotaknila tudi naših bralcev, ki so ob tej priložnosti v Krambergerjev sklad darovali 2500 evrov pomoči, to pa smo minuli četrtek predali Jožici. »Hvala vam, hvala vsem,« ni skrivala hvaležnosti. V minulem mesecu so zamenjali streho na hiši. »Kar 15 Sandijevih prijateljev je prišlo, vsi so nam pomagali. Mojster Jani je klical par dni prej in povedal, naj odstranimo strešnike, potem pa so se lotili dela. Andrej, mož hčerke Branke, je postavil oder, da so lahko delali. Toliko jih je bilo, da je bilo hitro narejeno. Res sem vsem hvaležna za to, kar so naredili,« Jožica pove, kako so sinovi prijatelji priskočili na pomoč. »Zdaj bi radi menjali še okna, tale sredstva, ki so jih darovali bralci, bodo prav prišla,« tiho pristavi Jožica.
Veselje do življenja ji dajejo tudi ljudje okoli nje. Predvsem trije vnuki, trije Sandijevi otroci, ki so pridni, marljivi, predvsem pa v hudo preizkušani. Pred tremi leti je umrla njihova mama Vanja, letos še oče. Domača lokalna skupnost pomaga na vsakem koraku, kjer lahko in zmore. Predvsem pa je Jožica vesela, da ima hčerki Mojco in Branko. Prva, Mojca torej, je zdaj tudi uradno skrbnica treh šoloobveznih otrok, ki jim bo pomagala, da odrastejo. Pa saj jim bodo pomagali vsi.
»Do zdaj smo skrbeli za njih, bomo pa še naprej. Pridni so zelo, rada jih imam,« prizna Jožica, ki ima tudi sama nekaj težav z zdravjem, več kot leto dni bo morala čakati na poseg zavoljo obrabe kolena. Je pa vesela, da se je v zadnjih tednih popravilo moževo zdravstveno stanje. Pokojni sin je ostal na kmetiji, bil je ta, ki bi moral nadaljevati, kar so ustvarili starši. V Postojni se je izšolal za gozdarja. Bil je tudi član Lovske družine Plešivica, rad je pomagal vsem. »Res je lepo skrbel za otroke,« še doda mama Jožica. Sandija ni, živeti je treba dalje. A eno je reči in napisati, drugo pa živeti z bolečino v srcu.
Družina se večkrat zbere na domačiji v vasi Gornji Kot, nekaj dni pred našim obiskom so pripravljali drva za zimo, da bo za centralno kurjavo, doda Jožica, ki se trudi, da gre življenje dalje. Ni ji lahko, trpi. V srcu jo boli. Kaj bi dala, da bi spet uzrla Sandija, ki bi se pripeljal domov.
Sandi je za seboj pustil tri šoloobvezne otroke. FOTO: Osebni arhiv
»Da je naš Sandi umrl ... Ne morem verjeti. Kakšno je to življenje,« še danes pove mama Jožica, ki smo jo obiskali v minulih dneh. Ravno je bila v hlevu, skrbi za živali, tu so konji, v sosednjem prostoru bikca, kravi in telička, ne manjkata niti lepo rejena in negovana krškopoljca. Jožica rada dela, še vedno pa se ni, pa saj se nikoli ne bo, sprijaznila s kruto resnico, da sina ni več. »V taki situaciji tudi molitev ne pomaga. Človeka ni več. Delam, delam, da se malce zamotim, potem pa spet solze in jokam,« je življenjsko iskrena Jožica.
Za nova okna
Tragedija družine iz Suhe krajine se je še kako dotaknila tudi naših bralcev, ki so ob tej priložnosti v Krambergerjev sklad darovali 2500 evrov pomoči, to pa smo minuli četrtek predali Jožici. »Hvala vam, hvala vsem,« ni skrivala hvaležnosti. V minulem mesecu so zamenjali streho na hiši. »Kar 15 Sandijevih prijateljev je prišlo, vsi so nam pomagali. Mojster Jani je klical par dni prej in povedal, naj odstranimo strešnike, potem pa so se lotili dela. Andrej, mož hčerke Branke, je postavil oder, da so lahko delali. Toliko jih je bilo, da je bilo hitro narejeno. Res sem vsem hvaležna za to, kar so naredili,« Jožica pove, kako so sinovi prijatelji priskočili na pomoč. »Zdaj bi radi menjali še okna, tale sredstva, ki so jih darovali bralci, bodo prav prišla,« tiho pristavi Jožica.
Veselje do življenja ji dajejo tudi ljudje okoli nje. Predvsem trije vnuki, trije Sandijevi otroci, ki so pridni, marljivi, predvsem pa v hudo preizkušani. Pred tremi leti je umrla njihova mama Vanja, letos še oče. Domača lokalna skupnost pomaga na vsakem koraku, kjer lahko in zmore. Predvsem pa je Jožica vesela, da ima hčerki Mojco in Branko. Prva, Mojca torej, je zdaj tudi uradno skrbnica treh šoloobveznih otrok, ki jim bo pomagala, da odrastejo. Pa saj jim bodo pomagali vsi.
Ni pomagaloTragedija se je zgodila 25. junija, bil je petek popoldan, ko je šel Sandi v Krko, rad se je potapljal. Ob tej reki je rasel. Že kot otrok je poznal vsako njeno ped. Tistega usodnega petka se je potopil kot že ničkolikokrat. Kdaj točno je šel v vodo, ne ve nihče, je pa vmes do reke prišel njegov prijatelj iz otroških dni, gasilec PGD Dvor Uroš Legan. Na bregu sta bila še dva, ki sta bila s Sandijem. Pa se je Urošu malce čudno zdelo, da ga toliko časa ni. Potopil se je nekajkrat, potem pa opazil v vodi negibno telo. Takoj je stekla akcija, poklicali so gasilce in zdravnika, vsi so se nemudoma odzvali. Sandija so spravili na suho, izmenjaje se so ga oživljali, a žal neuspešno. Gasilci iz PGD Dvor so potem nadaljevali oživljanje z defibrilatorjem, pri čemer jim je pomagal reševalec ZD Novo mesto, ki se je znašel na kraju tragedije. Po prihodu nujne medicinske pomoči so temeljne postopke oživljanja prevzeli reševalci, vendar je zdravnica po približno eni uri ugotovila, da mu ne morejo več pomagati. Sandi je izgubil bitko z reko, ki jo je imel tako rad.
»Do zdaj smo skrbeli za njih, bomo pa še naprej. Pridni so zelo, rada jih imam,« prizna Jožica, ki ima tudi sama nekaj težav z zdravjem, več kot leto dni bo morala čakati na poseg zavoljo obrabe kolena. Je pa vesela, da se je v zadnjih tednih popravilo moževo zdravstveno stanje. Pokojni sin je ostal na kmetiji, bil je ta, ki bi moral nadaljevati, kar so ustvarili starši. V Postojni se je izšolal za gozdarja. Bil je tudi član Lovske družine Plešivica, rad je pomagal vsem. »Res je lepo skrbel za otroke,« še doda mama Jožica. Sandija ni, živeti je treba dalje. A eno je reči in napisati, drugo pa živeti z bolečino v srcu.
2500
evrov ste darovali.
evrov ste darovali.
Družina se večkrat zbere na domačiji v vasi Gornji Kot, nekaj dni pred našim obiskom so pripravljali drva za zimo, da bo za centralno kurjavo, doda Jožica, ki se trudi, da gre življenje dalje. Ni ji lahko, trpi. V srcu jo boli. Kaj bi dala, da bi spet uzrla Sandija, ki bi se pripeljal domov.
