Spoznali, da je telo svojstven orkester

Minuli teden je bilo po ulicah in trgih Izole, prav ob morju in med zidovi srednjeveških hiš, mogoče srečati skupine ljubiteljskih gledališčnikov in filmarjev, ki so se v idiličnem obmorskem mestu udeležili poletnih gledaliških in filmskih delavnic v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD).


Izola predstavlja izjemno veduto za kratke filme, ki so jih ustvarjali udeleženci, pa tudi za gledališko ustvarjanje, ki se je iz dvorane kulturnega doma preselilo tudi na prosto. Kot nam je povedal Matjaž Šmalc, producent za filmsko dejavnost JSKD, imajo gledališke delavnice v Izoli več kot dvajsetletno zgodovino, nekajkrat so se sicer selile na druga prizorišča, a letos jih je spet sprejela prav Izola.

»Zaradi okoliščin, povezanih z epidemijo koronavirusa, so letos potekale nekoliko drugače. Omejene so bile namreč le na udeležence in udeleženke iz Slovenije, čeprav imajo sicer mednarodni značaj, priključili pa smo jim tudi filmske delavnice. Zaradi omejitev so se delavnice tokrat namesto z javno zaključile z interno predstavitvijo – z dvema gledališkima produkcijama in projekcijo dveh, na delavnici nastalih kratkih filmov,« je še povedal Šmalc in poudaril, da delavnice, ki vselej potekajo konec avgusta, »predstavljajo kreativni prehod med dvema sezonama, nekakšno ogrevanje za novo sezono«.


Če smo pričakovali, da bomo v Izoli srečali predvsem mlajše ljubitelje filma in gledališča, smo se precej ušteli, saj so filmske in gledališke veščine prišli usvajat tudi starejši. Sergeja Šorli, ki v Osnovni šoli 8 talcev Logatec uči slovenski jezik in film kot izbirni predmet, nam je povedala, da je bila pri ustvarjanju »prav ta starostna raznolikost dragocena, saj nam je omogočala izmenjavo medgeneracijskih izkušenj in pogledov. Sama bom pridobljeno znanje s pridom uporabila pri svojem nadaljnjem delu v šoli.«
 

Brez razuma

Po besedah enega od mentorjev filmske delavnice, igralca Jurija Drevenška, so v procesu dela udeležence usmerjali od teoretičnih osnov do končnega izdelka. »To pomeni, da razložimo osnovno abecedo filma, ki jo potem udejanjijo ob praktičnem delu. Iz napak je najbolj razvidno, na kaj vse je treba biti pozoren. Udeleženci, tokrat so bili stari od 14 do 67 let, so sami posneli material in ga zmontirali, na koncu pa sta sledila skupni ogled in pogovor.«


Ljubiteljski gledališčniki so lahko izbirali med dvema delavnicama, ki sta ju vodila priznana gledališka igralca Nina Ivanišin in Klemen Janežič. Ta nam je zaupal, da si je za glavni cilj zadal, da udeležencem preda orodje, s katerim bodo lahko sami oblikovali svoje predstave. Igralka Nina Ivanišin, letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada, pa je poudarila, da tovrstna izobraževanja niso pomembna le za tiste, ki bi se z gledališčem radi ukvarjali poklicno. »Tudi sama sem začela igrati v srednji šoli v gledališki skupini na Prvi gimnaziji Maribor. Lahko zatrdim, da je tovrstno delo imenitna priložnost, da se spoznaš, hkrati pa je to varen prostor komuniciranja in izražanja, kar je izjemno pomembno zlasti za mlade.«


Svoje vtise o intenzivnih delavnicah, ki so segle onkraj igranih besed tudi v gib, je na kratko strnila ena od udeleženk, Taja Rihtaršič: »Naučila sem se, da so besede včasih odveč, da o občutkih ni treba vedno premišljati in jih analizirati, da je včasih dovolj, da izklopimo um in se bremen znebimo izključno prek fizičnega telesa. Da je naše telo pravzaprav orkester, in če ga dovolj dobro poznamo, se lahko izražamo izključno prek tega medija, ki je naše največje orodje. Tu in tam se moramo ustaviti in pustiti telesu, da dela, kar čuti, brez razuma.«