Spomenik za 5 zlatnikov in 7 soldov

Usoda Slávinskega misala iz leta 1481, nedavne pridobitve naše osrednje knjižnice, potrjuje veljavnost starega latinskega pregovora Fata sua libelli – knjige imajo svoje usode. Ne glede na to, da rokopisni kodeksi, vsak zase izvirniki, še niso bili knjige v ožjem pomenu besede, ampak po videzu in veljavi njihovi predhodniki.

Slávinski misal, sestavljen iz 78 pergamentnih folijev, listov, velikih 293 x 202 mm, je lep primerek iluminiranega – z ročno naslikanimi, deloma tudi pozlačenimi začetnicami in drugim okrasjem obogatenega – rokopisnega kodeksa, kakršni so nastajali že v antiki in v manjši meri tudi še po Gutenbergovi iznajdbi tiska s premičnimi črkami sredi 15. stoletja. Napisani so bili na pergamentu, posebej ustrojeni in obdelani koži, in podobno kot prve na papirju natisnjene knjige večinoma obdani s platnicami iz lesenih deščic, oblečenih v usnje in utrjenih s kovinskim sponkami.

Profesorica Nataša Golob, najboljša poznavalka srednjeveške dediščine rokopisov in njihovih poslikav, nastale predvsem v samostanih na naših tleh, je kot detektivka sledila Slávinskemu misalu vse do njegovega nastanka. Iz kolofona na zadnjem oštevilčenem listu latinskega rokopisa je razbrala številne zgovorne podatke. Med drugim, kot je zapisala v strokovnem poročilu, da sta ga leta 1481 v Nürnbergu ustvarila prepisovalec Franciscus Premig in po imenu Stuchsov mojster znani iluminator.


Prav tako, da je bil naročen in narejen za bogoslužje v cerkvi sv. Danijela v Zalogu v župniji Slávina pri Postojni. Pa tudi, da so verniki zanj zbrali potrebnih pet zlatnikov in sedem soldov ter jih plačali po končanem delu, ki je po oceni profesorice Golobove trajalo kak mesec. »Rokopis je pomemben tudi zato,« je še poudarila. »ker so v njem zapisana slovenska osebna in ledinska imena, zaradi česar je spomenik razvoja slovenskega jezika. Prevečkrat pozabimo, da se je iz srednjega veka ohranilo kar več zapisov slovenskih imen, že iz obdobja med letoma 800 in 1000, ne le v Brižinskih spomenikih ...«


Kdaj in kdo je odnesel misal na tuje, ni znano. Za njim ni bilo sledu, dokler se leta 1982 ni pojavil v ponudbi znamenite dražbene hiše Sotheby's. Tja je prišel iz zbirke neke anonimne lastnice, kupil ga je antikvariat v Connecticutu in je bil nato nekaj let v lasti zasebne zbirke rokopisov in inkunabul v Torontu.

Pred 36 leti postavljena cena je presegala zmožnosti Narodne in univerzitetne knjižnice, nedavno pa se je Slávinski misal, snovno in duhovno dragoceni spomenik slovenske kulturne preteklosti, ocenjen na 63.000 evrov, s pomočjo ministrstva za kulturo vendarle vrnil v Slovenijo.