»S tem, kar zdaj podpisujejo in kar je sprožil moj tekmec na županskih volitvah, pa si lahko r.. obrišejo«

Komaj se je nekoliko umirilo stanje zaradi koronavirusa, so si v Radencih omislili preimenovanje ene od glavnih ulic. To morda ne bi bilo nič nenavadnega, če predlagatelj, župan Roman Leljak, ne bi želel Titove preimenovati v Cesto dr. Ante Šarića. Ker ima v mestnem svetu večinsko podporo, je skoraj gotovo, da se bo preimenovanje tudi zgodilo. A mnogi Radenčani, ne le kakšnih 300 stanovalcev Titove ceste, temu odločno nasprotujejo.

Leljaka pa to očitno ne moti, saj je razpisal predhodno posvetovanje, na katerem imajo občani možnosti med 12. in 25. majem podati svoje mnenje o predlogu. Prepričan je, da težav ne bo, saj so občanom za stroške zamenjave dokumentov ponudili po 50 evrov. Iz Radencev bi radi odstranili tudi ime Borisa Kidriča, po katerem je poimenovano eno od naselij.


Kot piše v obrazložitvi predloga, bi bila cesta poimenovana po pokojnem dr. Anteju Šariću, zdravniku specialistu za srčne bolezni, ki je kmalu po poroki z Vilmo Höhn leta 1934 postal družbenik in vodja podjetja Radenske slatine. Čeprav je Vilma po očetu Wieltschnigu podedovala močne gospodarske sposobnosti, je našla v Šariću toliko ekonomskih odlik, da mu je kmalu prepustila vodenje podjetja in ga privzela kot družbenika. Z nastopom dr. Šarića se je začelo za Radence četrto in uspešno obdobje.


Nadaljnji vzpon podjetja in s tem razvoja kraja je prekinila druga svetovna vojna, katere žrtev je postal tudi dr. Ante Šarić, ki je aprila 1945 padel pod okupatorjevimi streli kot talec. Dr. Šarić, še piše v obrazložitvi, je oseba, ki je bistveno prispevala k razvoju naselja in tudi širšega družbenega okolja. Prav tako je, beremo, sprememba imena Titove ceste za občino Radenci kot turistični kraj, ki si prizadeva za mednarodni ugled, smiselna, saj s tem izraža nasprotovanje vsem totalitarnim režimom (nacizmu, fašizmu in komunizmu) na ozemlju skupne Evropske unije.


 

Ponosni na svojo cesto

Toda s takšno obrazložitvijo se mnogi Radenčani ne strinjajo in že zbirajo podpise proti preimenovanju ulice. Leljaka razglašajo za ekstremneža, ki ga zanima samo ena stran. »Tako kot strela z jasnega, kot koronavirus iz mikrobiološkega podzemlja, je odjeknila vest o tem, da naš 'oblastnik' na povsem političen način spreminja nekaj, kar se je globoko zasidralo v državljansko zavest, v našo vsakdanjost, v nekaj, kar je povsem samoumevnega že več kot 50 let, v nekaj, v kar smo prepričani. Zdaj hoče župan brez naše volje, brez obveščanja, brez soglasja, brez kančka demokratičnega procesa in ustavnih načel demokratične države spremeniti Titovo cesto v Radencih z močjo politične sestave občinskega sveta v Šarićevo cesto, pod pretvezo asfaltne preplastitve, čeprav je katera druga ulica potrebna preplastitve bolj in prej kot Titova cesta, npr. Ulica Ljuba Šercerja,« so pod peticijo zapisali nasprotniki preimenovanja ulice in županu dodali, da mu preimenovanja ne bodo nikoli odpustili.


V gostinskem lokalu Erinox, kjer zbirajo podpise, smo srečali tudi Nado Verdev, ki je pravkar prispevala svojega. Odločno je dejala, da »svoje (Titove) ulice ne dajo. Leljak naj si Šarića natakne na svojo hišo, lahko tudi njegovo ženo, samo nas naj pusti pri miru«. Hkrati so nam pokazali fotokopijo listine – zakona o določanju območij ter o imenovanju naselij, ulic in stavb, kjer je v 1. odstavku 3. člena med drugim zapisano, da je pred preimenovanjem »potrebno opraviti predhodno posvetovanje z osebami z območja, na katero se spremembe nanašajo«, ne pa z območja celotne občine.

Znana pomurska zgodovinarka, ki med raziskovanjem novejše zgodovine sicer ni posebej obravnavala rodbine Šarić, trdi, da je poimenovanje ulice po Anteju Šariću v kraju Radenci neprimerno. Prepričana je, da bi se najprej moral končati denacionalizacijski postopek, saj sta v njem prav na račun Šarićevih ogroženi dve podjetji, Radenska tri srca z vrelci in Zdravilišče Radenci. Še prej, tako naša sogovornica, bi bilo treba rehabilitirati Šarića. »Če bi zaradi tega želeli po nekom poimenovati ulico v Radencih, potem bi to morali biti dejanski lastniki iz družine Höhn.«