Prve mestne čebele domovale na operi

LJUBLJANA – Medtem, zavod za kulturo in naturo, je skupaj z BTC Cityjem in Mestno občino Ljubljana pripravil drugi mednarodni simpozij o urbanem čebelarjenju. Glede na pozitivne odzive na lanski strokovni simpozij na temo urbanega čebelarstva, ki v svetu in tudi v Sloveniji postaja vse bolj popularno, so se odločili letošnjega razširiti v vseh pogledih.
Odkar je pred tremi desetletji scenograf pariške opere in popoldanski čebelar Jean Paucton prenavljal vikend na obrobju Pariza in podarjene panje začasno postavil na streho opere, čez mesec dni pa onemel, ker so bili polni krasnega medu, se je urbano čebelarjenje po svetu bliskovito razširilo.

Na pašo v Tivoli

V Ljubljani je po besedah direktorja zavoda in urbanega čebelarja Gorazda Trušnovca, ki ima v prestolnici 50 panjev, skupaj okoli 300 čebelarjev, ki v celotni občini oskrbujejo 4500 panjev, znotraj obvoznice pa deluje kakšna stotnija čebelarjev.
Čebelje panje lahko vidimo na terasah stolpnic v središču mesta, kjer se zdi, da ne bodo imele kje nabirati svojega medu. Pa seveda ni tako. Eden najuglednejših čebelarjev Slovenije Anton Koželj iz Šmarja - Sapa je povedal, da je Ljubljana, prvič, dovolj zelena, in drugič: »Čebela zlahka leti 500 metrov ali kilometer in je že na Rožniku ali v Tivoliju, kjer je paše dovolj.« Ljubljana je zaradi svoje majhnosti in številnih zelenih površin z drevesi bogata paša urbanim čebelam.
A kot poudarja Trušnovec, je bil simpozij, na katerem je nastopilo 13 predavateljev in ga obiskalo okrog 50 slušateljev, tudi kar kritično naravnan.

»Po nekaj letih veselega razvoja so se pokazale določene slabosti in potencialne težave, o čemer smo govorili tudi na simpoziju.«
Med drugimi sta predavala Olaf Schwerdtfeger, predsednik čebelarskega društva Berlin-Tempelhof iz Nemčije, ter William Blomstedt, biolog, čebelar in publicist iz ZDA, ki trenutno živi v okolici Ljubljane. Trušnovec je poudaril, da urbanega čebelarstva ne gre romantizirati. »Pokazalo se je, da nekateri čebelarjenje, ki je zahtevno delo, jemljejo kot hobi brez obveznosti. In ker ni dovolj znanja in odgovornosti, taki povzročajo škodo tako sebi kot sosedom. Na tem polju je nekoliko pomanjkljiva tudi zakonodaja, ki denimo ne določa resneje sankcij v primeru kršitve oziroma škodljivega ravnanja do čebel in narave.«

Dobička ni

Schwerdtfeger je med drugim navedel pogosto zastavljeno vprašanje, koliko čebeljih družin sploh prenese neko mestno okolje. Prisotni strokovnjaki so se strinjali, da je to zelo težko oceniti, saj je odvisno od velikega števila dejavnikov.

Trušnovec sicer meni, da je v Ljubljani še nekaj prostora za čebele, toda ostaja previden: »Po nekaj letih hitre rasti bi rekel, da urbanega čebelarstva ne kaže več pretirano promovirati, saj ne vemo, kdaj bo čebel dovolj, kdaj preveč. Vemo pa, da je ob spoznanju, da je nečesa preveč, lahko že narejena tudi škoda.«

Svojo vizijo o urbanem čebelarjenju pa je posebej za Slovenske novice povedal Anton Koželj, ki čebelnjake na strehah blokov in stolpnic ter v parkih prestolnice vidi kot izjemen dodatek, kot biser celovite ponudbe mesta.

»Do zdaj smo ustvarili osnovo, v prihodnosti pa je treba urbano čebelarstvo, ki sicer pri teh cenah medu nima pozitivne ekonomike, umestiti v dolgoročno skupno mesta. Saj veste, družina s štirimi otroki ima običajno štiri različne želje po ogledu. Ogled pisanega čebelnjaka sredi mesta ali kje v mestnem parku je lahko izjemen dogodek za turista.«

Kot drugo Koželj poudarja »zdravstveno« vlogo čebel. »Čebele bodo pokazale, kako zdravo mesto imamo. Zdaj so zdržale tri generacije, a vprašati se moramo, ali bodo zdržale deset let. Šele potem se bodo morda pokazale vse težave, ki jih danes ne vidimo.«