Pošiljatelje pisem je težko odkriti, verjetnost, da bi kdo uresničil grožnje, je majhna
Grozilna pisma za številne vidne predstavnike oblasti, odkar je svet zaobšla pandemija koronavirusa, pa tudi izpostavljene predstavnike medicinske in znanstvene stroke niso nič novega. Z jeznimi izbruhi državljanov se redno srečujejo. A kot pravi psiholog Peter Umek, zaslužni profesor za kriminalistično psihologijo, je pošiljatelje težko odkriti, z mnogimi se policija niti ne ukvarja.
Kot je povedal, je pred leti sodeloval s policisti v zvezi s primeri pisanja grozilnih pisem politikom. »Tega je kar nekaj. Vsa pisma niso grozilna in večina jih tudi ne pride v javnost. Politiki tega običajno ne objavljajo,« je dejal. »Pisma so ponavadi so napisana tako, da je težko odkriti, kdo jih je napisal. Iz se da hitro razbrati, da je med pošiljatelji mnogo takih, ki imajo določene duševne motnje, vsaj pred leti je bilo kar nekaj tudi starejših, ki so bili zelo naperjeni proti tistim, ki niso odobravali partizanskega boja,« se je spominjal.
Gre za jezo, osebne stiske
O profilih ljudi, ki pošiljajo grozilna pisma, je Umek povedal, da so lahko zelo različni. »Pri nekaterih gre za psihične težave, drugi zgolj izražajo nasprotovanje z določeno politiko, spet tretji pa doživljajo neke osebne stiske, saj menijo, da se jim godijo krivice, in tako v pisma prelivajo svojo jezo,« pojasnjuje.
Umek se ne čudi, da ogromno groženj dobijo v zadnjem času tudi izpostavljeni predstavniki zdravstvene stroke. »Na vsakega, ki je bolj izpostavljen, je lahko valiti jezo.« Ne nazadnje jih je bil mnogokrat deležen tudi sam, ko je komentiral dejanja katerega od storilcev kaznivih dejanj.
Prstni odtisi ostanejo
»Z odkrivanjem pošiljateljev se ukvarjajo, prstni odtisi lahko kljub veliki previdnosti ostanejo, prav tudi DNK. Lahko pa v pismih analizira tudi pisavo, zlasti če je bil kateri od storilcev že odkrit. Prav tako analizirajo vsebino, s tem se ukvarja forenzična lingvistika. Vendar pri nas nimamo prav veliko strokovnjakov za ta področja. Najbolj pride v poštev sociolingvistika, ki med drugim izhaja iz nekih tipičnih besed, ki se uporabljajo v določeni regiji pri nas. Da se tudi ugotoviti šolsko izobrazbo glede na slovnično pravilnost pisanja,« je še povedal o odkrivanju storilcev.
Kakšna pa je verjetnost, da bi kateri od pošiljateljev tudi zares storil dejanje, s katerim grozi? »Sam ne vem za noben primer. Rekel bi, da se to redko zgodi. Gre bolj za izražanje jeze, nestrinjanja, iz katerih izvirajo tudi grožnje. Za samo izvedbo kakšnega dejanja je treba imeli precej več sposobnosti, to ni povsem enostavno,« je dejal Umek, ki tudi meni, da razkrivanje tovrstnih grozilnih pisem lahko pomeni tudi samopromocijo politike, ki lahko tako s prstom hitro pokaže na nasprotno stran.
