Po slikarski navdih ob Krko, gostili so jih Rezljevi (FOTO)
»Vsak umetnik teži k temu, da se ob vsakem pogledu na sliko odkrije nekaj novega. Ko si ljudje dajo tako delo na steno, pravijo, da sem nekaj začarala, saj se vsakič vidi nekaj drugega,« nam je za dober dan povedala Katja Bednarik Sudec, akademska slikarka in pedagoginja v kulturi. Pred dnevi je bivala v Suhi krajini, saj je na domačiji Rezelj na Dvoru pri Žužemberku potekala petdnevna likovna kolonija 11. dvorski likovni dnevi. Bila je povabljena, da ustvarja v idiličnem okolju ob Krki.
Ob njej so se kolonije udeležili še Milena Gregorčič, Janez Štros, Igor Papež, Tomo Vran, Barbara Kastelec, Anja Kranjc, Jur Samec, Matjaž Duh in Meta Šolar. Med tujimi likovniki bodo Elvis Berton (Hrvaška), Alfred de Locatelli (Italija), Nikola Marković (Srbija) in Rudi Benetik (Avstrija).
Domačini gostitelji, družina Rezelj, so se potrudili, da imajo vsi zbrani le eno skrb – pridejo pred platno in ustvarjajo. »Vedno smo bili naklonjeni umetnosti. Spomnim se, da smo kupovali likovna dela. Mama Ivanka in oče Alojz sta nam privzgojila čut za umetnost,« 36-letni Rok Rezelj, skupaj s svojo družino gostitelj likovnega ustvarjanja, pojasni, zakaj so taki meceni in podporniki umetnosti.
Linije menjaš, ljudi ne
Že od začetka je del kolonije Milena Gregorčič. »Moja mama se je rodila na Dvoru, pa so me kar posvojili zdaj na tej koloniji. Pa saj jim to kar prav pride. Z nami imajo veliko dela. Moja naloga, pomaga mi tudi Janez, pa je, da pomagam novincem ob prihodu na likovno kolonijo,« pripoveduje Marija.
Rezljevi so pripravili večerjo, druščina se je zbrala in na terasi ob sončnem zahodu trdo v noč razglabljala o tej in oni stvari.
»Minuli dnevi so bili krasni za ustvarjanje. Toče ni bilo niti pretirane vročine ne,« pove. Pravi, da inspiracije za svoja dela ni iskala v naravi. »Ustvarjam svoj cikel linij in transparence, tu so dolge folije ... Ko grem ustvarjat na platno, pa dobim novo iskrico. Nisem risala dreves, sem pa dobila vtis svetlobe, ki jo potem poskušam prenesti na sliko. Linije so kot ljudje, vsak je drugačen, ima svoj karakter. Razlika je v tem, da ljudi ne morem spreminjati, linije pa lahko,« še pove Milena Gregorčič.
Nekaj metrov proč, nadstropje nižje, Milena je imela svoj prostor na terasi, sta ustvarjala dva, ki sta se krasno ujela – Alfred de Locatelli in Rudi Benetik. »Rad se udeležujem takih kolonij. Saj bi lahko slikal doma, a imam to srečo, da na takih kolonijah najdem tako krasne ljudi,« se je razveselil zamejski Slovenec Rudi Benetik, ki domuje na avstrijskem Koroškem.
11. so se v naravi ob Krki zbrali umetniki.
»Kaj sem ustvaril? Vse življenje že delam neumnosti, pa dobro živim. Malce se hecam. Dejansko delam in ustvarjam zelo abstraktne stvari, ki lahko ljudi spominjajo na kar koli. Kar vre iz mene,« nadaljuje Rudi, ki je sicer študiral v Ljubljani, ustvarja pa po vsem svetu – tudi v Nepalu in Sudanu. Na Dvoru je sorodno umetniško dušo našel v Alfredu de Locatelliju iz Gorice, sicer pa profesorju dizajna v Milanu. »Pri delu sem uporabljal liste iz narave, trava in listi mi služijo kot šablona,« je svoje ustvarjanje opisal še en slovenski rojak, ki sicer živi na drugi strani meje. Sprehoda po umetnijah še ni bilo konec. »Vedno znova me fascinira kamuflaža in igra z očesom,« nam je še zaupala Katja Bednarik Sudec, ko je v svoje delo s pomočjo otrok vključila tudi kičaste elemente, piko na i pa postavila z epoksi smolo in posebno slikarsko tkanino, njen srbski stanovski kolega Nikola Marković pa je ob žuborenje Krke sortiral ideje za nove projekte.
»Dela sem ustvaril že doma. Ker rišem bolj počasi, nisem želel, da bi me ujela časovna stiska. Dneve na Dvoru pa sem dobro izkoristil za razvoj in razdelavo idej,« nam je ob koncu še razkril Nikola Marković.
Kot bi prišel domov
Zvezda stalnica kolonije je tudi slikar Janez Štros, to pot je ustvarjal tik nad reko Krko, štiri dela so nastala.
Moja mama se je rodila na Dvoru, pa so me kar posvojili zdaj na tej koloniji. Saj jim to kar prav pride. Z nami imajo veliko dela.
»Ne morem reči, da se mi katero zdi boljše kot drugo. Lahko pa rečem, da mi je tole bolj pri srcu kot tisto. Morda so krive barve, ki pritegnejo. Morda mi tista slika bolj ukrade pogled,« se z besedami poigra Janez Štros, ki je že desetič na tem koncu v tem času leta. »Takole bom povedal: ko pridem na Dvor k Rezljevim, je tako, kot bi prišel domov. Dejansko se počutim kot del njihove družine. Vesel sem treh Rokovih otrok, pa mame in ateta. Tako za umetnike ne skrbijo nikjer v Sloveniji,« še doda Janez Štros. Vmes se je tudi zvečerilo. Rezljevi so pripravili večerjo, druščina se je zbrala in na terasi ob sončnem zahodu trdo v noč razglabljala o tej in oni stvari. Dvorsko likovno srečanje so sklenili v Blatnikovem hramu na Dvoru, kjer so odprli prodajno razstavo novonastalih del. Do avgusta 2023. Pri Rezljevih. Ob Krki. Dobrodošli.
