Po požaru bi ji še odrezali nogo

JAKOB PRI ŠENTJURJU – Strmo navzgor je treba tja do Zinke Šket, doma z Jakoba. Že čez nekaj dni bo praznovala 34 let. »Ne upa si vsakdo,« jo je bilo že na daleč slišati. Tudi mi si nismo; vozilo smo raje parkirali spodaj.

S svojim dveletnim sinkom Mitjo sta nas čakala pri povsem dotrajani domačiji, ki jo je podedovala po smrti njenega očeta. Mali se je zunaj igral, njegova mamica je snažila hišo, vlažno od moče, ki nastane po vsakem deževju. »Ostrešje je že tako uničeno, da preprosto ni več za živeti,« je dejala. Kopalnico je pred kratkim za silo uredila, pa čeprav bo že v kratkem ponovno postala ledenica. Vodo bo ogrel šele starodobni grelnik na drva. »Človek dejansko vselej razmišlja, ali bi se šel ali se ne bi šel umit!« Otročka je zato raje kopala kar v topli kuhinji, kjer je omembe vreden pravzaprav samo šporhet, s katerim ogreva preostale tri sobe. To pa še ni vse: domačija je prepredena z nešteto razjedami, ki kot brazgotine zevajo po hiši.

Ob otroškem dodatku in skromni preživnini, kar prinaša nekaj več kot 300 evrov, izučena šivilja in mamica dveh otrok, tu je še 15-letni Uroš, ostrešja, ki kar naprej grozi, da se bo zdaj zdaj sesulo, nikakor ne zmore popraviti. Da bo zima, ki prihaja, toplejša in mirnejša, ste ji bralke in bralci Slovenskih novic s pomočjo Krambergerjevega sklada poklonili 2500 evrov. Že dolgo se ni česa tako razveselila.
 

Kmalu bi ostala brez noge

Nemara tudi zato, ker je Zinka v svojem kratkem življenju že toliko pretrpela. Finančna stiska je pravzaprav samo kapljica v morju bolečin. Imela je 15 let, ko ji je umrla babica, in 17, ko ji je umrla mama. Obe sta bili Tereziji. Ker je oče že prej tepel njeno mamo in se surovo znašal nad otroki, so morali v rejništvo. Ko je leta 2010 umrl, je na lepem vse postalo lažje. »Osem let je, odkar sem osvobojena!« je ponovila.

Dolgoletno trpinčenje je pustilo množico odprtih ran. Zaradi teh se je neprimerno težje izkopati iz življenjskih zagat, te tradicionalno pridejo in grejo. Zgodi se, da podeduješ domačijo v tako klavrnem stanju, kot jo je Zinka, zraven pa še kup težav in ovir, ki te nehote spominjajo na preteklost, ki si jo poskušal pozabiti. In zgodi se, da človek hodi s privezano utežjo in ne zmore iz začaranega kroga.

Pa saj je minilo komaj pol leta po očetovi smrti, že so podgane preglodale kabel in se je vžgalo. Požar ji je že v nekaj naslednjih minutah vzel celoten hlev. »Še dobro,« se spominja, »da sem bila doma in sva s sestro v zadnjem trenutku rešili živino!« Odtlej pri njej ni več kmetije, na kateri so nekoč redili konje in prašiče. Ostal ji je pravzaprav le še vrt, pa še ta ima svojo temačno plat.
Pred štirimi leti je Zinka tam tako nesrečno stopila, potem pa klecnila, da ji je še v tistem trenutku zdrobilo gleženj. Od bolečin, pravi, je tako kričala, da se jo je slišalo po celotnem in razpotegnjenem Jakobu. Njena sestra Mateja, ki je bila sprva prepričana, da Zinki spet gori hiša, ji je potem potegnila škorenj z noge, ta pa je bila tako poškodovana, da so ji jo hoteli kar odrezati. »A tega resnično nisem dovolila in sem se zanjo borila do konca!« se je spominjala Zinka. Uroš, izjemno uspešen tekvandoist in še kako marljiv učenec, ki si želi postati avtomehanik in je bil takrat v petem razredu osnovne šole, je nenadoma ostal brez svoje mame. Saj je morala biti ta zaradi tako kritične poškodbe kar leto dni v bolnišnici, za nameček je prestala kar osem operacij, štirikrat so ji morali presajati kožo, vse zato, da je naposled le obstala na obeh nogah. Da še lahko hodi. »Čeprav vidno šepam in zaradi bolečin ne morem spati,« je z grenkobo dodala. Zaveda se, da z nogo ne bo nikoli v redu. »Kar naprej me zebe in je zatečena,« je v tistem zavihala hlačnico in pokazala na vidno nabreklo ter od operacij dodobra razgrbančeno nogo. »Hvala bogu, da je vsaj tako …«

Prihodnost v kmetiji

Mali Mitja ima šest zobkov, smo izvedeli, kar je bolje kot nič, smo se družno nasmejali. Rad ima traktorje, tiste prave in tiste plastične. Nekoč bo izvedel, da je bila njegova mamica zares tista prava bojevnica, ki se nikoli ni predala. Še zdaleč ni ena tistih, ki bi dvignili roke v zrak v znak popolnega obupa in predaje, sploh ne, Zinka niti pod razno ne razmišlja o prodaji domačije in selitvi v kakšno stanovanje. Rojeno na kmetiji bi življenje v bloku, kot pravi, ubilo.

Z Miranom, očetom malega Mitje, se trudita kmetovati. »Brez kmetije svoje prihodnosti pač ne vidim,« je bila jasna Zinka. Revščina na vasi namreč ni enaka tisti v mestu. Na podeželju so marljivi ljudje in je darežljiva narava. Težko se je skriti. V mestu so visoki zidovi, prazne besede in odtujeni pogledi.