Po Poti treh zvonov z inplaninci (FOTO)

Prav poseben dan za inplanince (invalidske planince) je napočil ob izteku lanskega leta, ko so se udeležili večernega tradicionalnega pohoda po Poti treh zvonov v Žiganji vasi. Začeli so ga pri cerkvi sv. Urha, kjer so lahko spoznali najstarejšo lipo, staro več kot 500 let. Na poti so si ogledovali lepo okrašene hiše, veliko jih je imelo zunaj postavljene jaslice, tako da so jih slepi in slabovidni lahko pretipali.

Pomagali otroci

Mrzlo ni bilo, ker so bili po predhodnem opozorilu toplo oblečeni. Na poti so jih spremljali otroci, ki so dobili bakle, tako da so inplanince pospremili nazaj do vasi ter jim osvetljevali pot, nekateri tudi z naglavnimi svetilkami. Vaški otroci so pred cerkvijo zapeli božično pesem.

Pričakale so jih z lučkami osvetljene stojnice, jaslice in cerkev.

Pot je dobila ime po treh zvonovih in z vsemi so z veseljem pozvonili. Na drugem v Novakih jih je čakala okrepčevalna postaja s toplimi napitki in sladkimi dobrotami. Pot se je naprej vila po kolovozu večinoma skozi gozd, včasih je prečila travnike in jih popeljala naprej po krožni in nezahtevni trasi nazaj do cerkve sv. Urha. Tam so jih pričakali domačini z okrašenimi hišami, bogatimi stojnicami in božično zgodbo, ki se je odvijala pred cerkvijo.

Stojnice so bile obložene s toplimi napitki in toplimi jedmi, sladkimi dobrotami in srečelov ni manjkal. Slepi in slabovidni so si lahko ogledali, potipali cerkev sv. Urha. Na travi pred cerkvijo so se v ograjenem prostoru pasli tri ovce in osliček, ki je bil prav posebno dobre volje in se je pustil čohati in dotikati, ovce pa so bile bolj sramežljive in so se temu primerno umikale.

Naslednjič z bratom

Otrokom je bilo lepo, Kris je povedal: »Zabavali smo se, jedli sladkarije, mami mi je dovolila kupiti srečko, Božiček je prišel, pa lovili smo se. Še bom šel zraven in pripeljal bom brata.« Pohodnik Miha, ki ne zamudi nobenega pohoda, je dejal, da se niso pretirano utrudili: »Teh nekaj kilometrov je bilo čisto luštnih po tako lepi poti, brez težav, brez ovir, tudi tipali nismo pri kakšnih korakih, kam boš stopil. Tako da je bilo lepo in malo za sprostitev. Vmes so poplesovale snežinke, na koncu je rosilo. Nič me ni zeblo, mene težko zebe. Peli smo veliko, nekateri so plesali, jaz nisem. Taka luštna družba smo. Je bilo pa tudi dobro ogrevanje za jutri, ko gremo na zasneženo Uršljo goro.«

Tudi domačini so bili veseli gostov, Franci in Mateja sta povedala, da so počaščeni, da je prireditev postala vseslovenska: »Del tega dogajanja so seveda tudi žive jaslice, ki jih dve leti ni bilo, zdaj pa so jih ponovno organizirali. Veselimo se vašega ponovnega obiska. Hkrati so tudi drugi domačini spoznali naše sodelovanje, ki jim zdaj ne bo tako nenavadno. Seveda bomo ob naslednjem obisku naročili boljše vreme, ki jo v tem času kar rado zagode.« Pohodnik Marjan pa je sklenil: »Hvala domačinom za odlično organizacijo in postrežbo. Z veseljem še pridemo!« 

Pozvonili so za srečo.

Okrepčilo med pohodom

Vmes so bile priložnosti za premor in fotoutrinke.

Zvečer se je pred jaslicami zbralo veliko ljudi.