Pisma razodevajo tudi erotiko: Tako Vas imam rada, pa ste tako daleč!
Univerza v Novi Gorici deluje v okolju z bogato kulturno dediščino, ki v veliki meri še ni bila digitalizirana. »Problem, ki ga s projekti razrešujemo, je, kako s sodobnimi pristopi s področja digitalne humanistike obdelati zgodovinske vire, da postanejo dostopni za širšo javnost in nadaljnje raziskave, kako se jim približati skozi umetniške digitalne prakse in jih posredovati v učnem procesu,« so ob predstavitvi projekta Pisma povedali na Univerzi v Novi Gorici. Dodajajo, da so pisma pomemben del kulturne dediščine, ker omogočajo intimen in avtentičen vpogled v razmišljanja posameznika ali posameznice.
Marsikaj razkrivajo
»Pisma lahko vsebujejo številne podatke o različnih ljudeh, zapise, ki razkrivajo poglede na družbena in zgodovinska dogajanja,« so še povedali. »Razkrivajo nam tudi, kako so avtorji in avtorice pisem živeli, kar so pomembni podatki za zgodovino vsakdanjega življenja. Pisma iz preteklih obdobij lahko razkrijejo izvor naših kulturnih identifikacij, dilem in tudi težav, njihovo raziskovanje pa nam lahko pomaga pri soočanju in premagovanju tistih, s katerimi se soočamo sami.«
Zasnovo zbirke so testirali s prvo elektronsko zbirko podatkov, ki je nastala znotraj projekta Digitalizacija kulturne dediščine Primork in Notranjk. Naslednja izvedba je potekala v letih 2021 in 2022. Študent Poslovno-tehniške fakultete Univerze v Novi Gorici Maksim Gojković je pod mentorstvom izredne profesorice dr. Anete Ivanovske in profesorice dr. Katje Mihurko Poniž zasnoval novo elektronsko zbirko, v katero so bila prenesena pisma iz prve izvedbe in dodana številna nova.
»Zbirka uporabnikom omogoča, da prosto dostopajo do intimnih korespondenc najrazličnejših posameznikov iz časa, ko so bila pisma ključno sredstvo sporazumevanja. V njih so si izmenjevali novice in nasvete ter si izpovedovali doživljanje vsakdana. Z obiskom spletne strani se pred bralcem izriše vsakdan ljudi iz preteklosti in zave se dejstva, da zgodovina ni sestavljena le iz velikih zgodb, ampak tudi iz malih intimnih pripovedi,« so še povedali na univerzi.
Na spletni strani lahko izbrskate teme, ki vas najbolj zanimajo, na primer erotika, feminizem, hrana, otroštvo in migracije. Med digitaliziranimi zapisi lahko brskamo tudi na podlagi določenega pošiljatelja oziroma pošiljateljice, prejemnika oziroma prejemnice ali kraja, iz katerega je bilo pismo poslano oziroma kamor je bilo poslano, datuma prejema pisma in spola pošiljatelja oziroma pošiljateljice ter prejemnika oziroma prejemnice.
Raziskava zgodovine
Zbirka ob številnih pismih različnih posameznikov obsega dve zaključeni korespondenci iz družinskih arhivov, ki omogočata raziskave zgodovine vsakdanjega življenja: korespondenco med aleksandrinko Felicito Koglot in njenim možem Francem Pericem ter korespondenco družine Kremenšek, ki poleg pisem družinskih članov vključuje tudi pisma redovnic katoliškega reda Sester Nôtre Dame, ter pisma prijateljev in znancev družine. Zbirka vključuje še korespondenco literarnega omrežja avtoric slovenske moderne (Ivanka Anžič Klemenčič, Elvira Dolinar, Vida Jeraj, Zofka Kveder, Marica Nadlišek Bartol, Ljudmila Poljanec, Marica Strnad, Kristina Šuler) in tistih avtorjev, s katerimi so si dopisovale (Anton Aškerc, Ivan Cankar, Josip Murn - Aleksandrov). Ta pisma hrani Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana.
Cankar se predstavlja kot vsega naveličani, blazirani in cinični umetnik, ki ga nobena ženska ne more zadovoljiti.
Korespondence pričajo tudi o kultiviranem jeziku in vljudnostnih obrazcih, ki so bili nekdaj razširjeni, danes pa izumirajo: »Velecenjeni gospod in dragi prijatelj!«, »Oprostite, proti svoji volji odgovarjam tak pozno!«, »Tako Vas imam rada, pa ste tako daleč! Bog Vas živi. In poljubljam Vas tudi prav srčno!«
Prošnja Cankarju za prevod
V zbirki je tudi korespondenca med Ivanom Cankarjem in Zofko Kveder, ki ni v celoti ohranjena, jasno pa je, da jo je začela Zofka Kveder marca 1900 s prošnjo za dovoljenje, da bi prevedla v nemščino katero izmed njegovih del. Na njeno prošnjo se Cankar odzove pozitivno in že v prvem pismu izrazi navdušenje nad njenim življenjskim optimizmom, idealizmom in njenimi dotedanjimi literarnimi objavami, preostali, precej dolg del pisma, pa izpoveduje nezadovoljnost s slovensko kulturno sceno, ki ga ne razume. To je najbolj pogosto tematika njegovih pisem, velikokrat pa piše tudi o svoji nezadovoljnosti z življenjem (»Živim kakor starec, a sam ne vem zakaj; pretrgal sem vse srčne zveze po Ljubljani in drugod, – in verjemite mi, samotarenje je pusto, posebno, če ga človek ni navajen«). Cankar se predstavlja kot vsega naveličani, blazirani in cinični umetnik, ki ga nobena ženska ne more zadovoljiti, vse so mu preveč površne, zato z otožnostjo opazuje njeno družinsko srečo.
Tako Vas imam rada, pa ste tako daleč! Bog Vas živi. In poljubljam Vas tudi prav srčno!
In še drobec iz enega od pisem, poslanega pred več kot sto leti v prednovoletnem času: »Jutri nastopimo novo leto – ob ti priliki želim da bi v novemu letu vse želje se Ti izpolnile koje gojiš v Tvojemu malemu nepokvarjenemu srcu. Bog naj vsiplje obilo blagoslova na Te in naj Ti dari vse potrebno.« Tako je Ivana Borštnik iz Laz pri Logatcu voščila Mariji Kremenšek v Trnovo pri Ilirski Bistrici. Pismo je bilo odposlano 31. decembra 1896.
