Nož tudi iz zajle ljubljanske vzpenjače (FOTO)

Ko so se križarji v 14. stoletju vrnili iz Sirije, so najprej poljubili svoje žene in jih obdarili z vrtnico damaščanko, še dandanes priznano kot kraljico cvetic. Potem so sneli oklepe in odložili damaščanske meče ter se preoblekli v udobne halje iz damasta. Res, kaj bi takrat in še danes brez Damaska! Jožetu Krmelju iz Loga nad Škofjo Loko je sicer za rože in svilo najbrž malo mar, zato pa je eden od začetnikov kovanja damaščanskega jekla v Sloveniji. Njegove nože uporabljajo najbolj znani kuharski chefi in jih kupujejo poznavalci tovrstnega orodja z vsega sveta, od ZDA do Rusije, od Kenije do Nove Zelandije.

Cene damaščanskih kuhinjskih nožev se začenjajo pri približno 250 evrih, kar je ugodno glede na njihovo kakovost in vložene desetine ur dela. In glede na cene v Avstriji.

Ob omembi Kovaštva Krmelj najprej z ušesi zastrižejo gozdni delavci, ki uporabljajo njihove sekire, vejnike, gozdarske srpe, in kmetje ter kmetice, ti zaradi krampov in motik, izdelujejo pa tudi tesarski, gasilski, mesarski, zidarski, slikopleskarski in celo arheološki pribor, »v katalogu je več kot 500 izdelkov«, pripomne Jože. Sam po izobrazbi niti ni kovač in ob rojstvu se ni pisal Krmelj, ampak Benedičič. V Škofji Loki je dokončal srednjo mizarsko šolo in se izučeval v Alplesu, kjer je dobil štipendijo. Nekega dne je v prodajnem salonu montiral pohištvo, ko je vstopila gospa Krmelj s hčerjo Matejo, »takrat sva se srečala z očmi, saj veste, mladina pač«, se nasmehne Jože, in pred 38 leti, pri njegovih enaindvajsetih, sta se poročila, »v tistih časih smo se prej zasukali«.

Takoj nagrada

Čudovito vzorčasto rezilo.

Iz domačega Studenega v Selški dolini se je tako priženil na Log: »Matejin priimek sem prevzel tudi zaradi kovačije, ki ima dolgo tradicijo, iz mrliških listin je razvidno, da so kovali že leta 1850. Prej so tod živele že tri generacije, mogoče so tudi bile kovači, a ni nikjer zavedeno. Z Matejo – ki je tudi najraje v delavnici, čeprav je ekonomistka – sva uradno sedma generacija.«

Kot na dlani je bilo, da bo tudi Jože poprijel za kovaško kladivo. Sprva je, pravi, opravljal pomožna dela: »Ker sem radovedne sorte, pa sem ves čas gledal tastu Matevžu pod roke. Ko se je nekaj poškodoval, sem ga moral čez noč zamenjati. In je kar steklo, učil sem se še pri dveh mojstrih v Dorfstettnu v Spodnji Avstriji in nabiral izkušnje.«

Pavle Zatler dela tukaj že 53 let.

Obiskoval je tudi srečanja kovačev in na enem, prav tako pri severnih sosedih, v kovaškem centru Evrope, Ybbsitzu, ki je pod Unescovo zaščito, je zagledal in se zagledal v damaščansko jeklo, »všeč mi je bilo zaradi vzorcev«. Po vrnitvi se je s svojimi tremi pomočniki, kot vsak dan, ob šestih zjutraj lotil sekir in drugega orodja, po končanem šihtu pa še damaščanskega jekla, »to je moj hobi«. Kljub sprva skopim informacijam o tem posebnem kovanju, z internetom si ni mogel pomagati, ker so ga dobili pozno, »pa še danes v tej grapi slabo vleče«, ga je privedel do popolnosti. »Gre za kovaško varjenje dveh vrst specialnih jekel, ki se uporabljajo za najbolj obremenilna dela v industriji, v svetlejšem so štirje odstotki niklja, v temnejšem pa 3,5 odstotka mangana. Najprej nakujem lističe, debele kot vizitke, in jih deset zložim tako, da se izmenjujejo temni in svetli. Zatem jih petkrat prepognem, da dobim 320 plasti. Ta paket povarim, da drži formo, in pri okrog 1500 stopinjah Celzija skujem v vzorčaste plošče, iz vsake dobim dva noža,« pojasnjuje Krmelj.

Kmalu zatem, ko je začel izdelovati nože, je tri posodil znanemu gostincu Franciju Jezeršku, tega pa je ravno takrat obiskal nič manj znani etnolog prof. dr. Janez Bogataj. »Takoj je prišel k meni, češ da naj mu dam en nož za bienalno rokodelsko razstavo v Slovenj Gradcu. Od tam so tudi naš škofjeloški center domače in umetnostne obrti povabili na odprtje in sem sporočil, da pridem. Saj morate, so mi odvrnili, ker boste dobili nagrado. Jaz pa sploh nisem vedel, kaj je zlata vitica,« se priznanja izpred okroglih desetih let spominja Jože, ki mu v resnici ni prav dosti za diplome: »Najbolj sem vesel, če so kupci zadovoljni z našimi izdelki.« In vendar je letos – z zamikom zavoljo korone – prejel še eno, postal je obrtnik leta 2021. »V kandidaturo sem privolil tudi zato, da se zahvalim Obrtni zbornici Slovenije, ki nam je z donacijo pomagala v hudih poplavah pred osmimi leti. Zgoraj, nad Pasjo ravnjo, se je utrgal oblak in našo ter sosednjo grapo je zalilo, na delavnici je označena višina vode, 1,6 metra. Končni izdelki, pa ročaji za orodje, ki jih sami izdelujemo – ves čas jih je na zalogi več tisoč – so plavali v blatu. Grozno je bilo, takrat sem shujšal za osem kil.«

Rezilo iz kolesarske verige

Matija Benedičič ima kovaštvo v sebi, kot nekdanji plavalec pa tudi močne roke.

K sreči so to zdaj le oddaljeni spomini, povodenj se po izgradnji zadrževalnika menda ne more ponoviti in Krmelj se lahko posveča ustaljeni rutini, najprej izdelavi sekir, ki jih večino prodajo v Nemčijo, in popoldne svojemu hobiju. Seveda niso vsi noži iz damaščanskega jekla, uporablja tudi kromovo, t. i. monosteel, ki pa je, »težavnejše za kovanje. Damast je, nasprotno, prav prijeten, lepo se obdeluje.« Jože je rezila izdelal tudi že iz verige motorne žage, kolesarske verige – po naročilu iz Nizozemske –, ležaja tovornjaka, cevi pušk in topov, pa odslužene jeklenice, zajle po domače, z ljubljanske vzpenjače: »Toda to so večinoma noži za zbiralce in ne za uporabo, saj bi se skrhali.«

Material za ročaje najde tudi na bolšjem sejmu.

Kuhinjski in noži za preživetje v naravi imajo umetelne ročaje, prvi večinoma lesene, drugi iz živalskih rogov. »Podstreha je polna lesa jablan, hrušk, oljke, ebenovine, ki ga nekaj kupim, nekaj pa naberem po kmetijah. Rogove oziroma lovske trofeje kupim na bolšjem sejmu, tam dobim tudi kakšne druge zanimive kose, tako sem ročaj naredil iz živalske kosti, na kateri so vgravirane olimpijske igre v Moskvi leta 1980, in iz afriškega kipca,« pripoveduje Jože, ki se zaveda, da je prihodnost kovaštva negotova: »Mi smo ogrožena sorta. Ne samo v Sloveniji, po vsem svetu se sprašujejo, kako pritegniti mlade.«

K sreči jih nekaj vendarle je, eden od njih, 21-letni Matija Benedičič, kuje pri Jožetu, s katerim ni v sorodu, kot bi sklepali po priimku: »Študiral je metalurgijo, a jo pustil in prišel k nam, odločen, da bo kovač. Res je talentiran in jemljem ga s sabo na srečanja v tujino, da spozna druge mojstre in oni njega. Veste, kovaštvo je treba imeti v sebi, tako kot slikar čuti barve.« 

V nastajanju.