LAŠKO
Na laškem mostu zasnubila prvega neporočenega
Lani so Laščani prikazali življenje leta 1927, letos so se vrnili v čas med obema vojnama.
Odpri galerijo
Na sejmu je bilo živahno, ta starinska ura pa je dobila novega lastnika. Foto: Mojca Marot
LAŠKO – Laško med obema vojnama so poimenovali tematsko zasnovano prireditev, ki jo je organiziralo Turistično društvo Laško v sodelovanju z Zvezo Možnar, Muzejem novejše zgodovine Celje, Knjižnico Laško, Osnovno šolo Primoža Trubarja Laško ter številnimi domačimi kulturnimi društvi, podjetji in posamezniki iz Laškega in okolice.
Dogajanje v mestnem središču je bilo pestro, laška knjižnica pa ga je dodatno popestrila s predstavitvijo dejavnosti med obema vojnama, obiskom Toneta Seliškarja, ki je predstavil knjigo Bratovščina Sinjega galeba, OŠ Primoža Trubarja Laško pa je skupaj s podružničnimi šolami prikazala šolsko uro, ki so se je lahko udeležili vsi obiskovalci in spoznali nekdanje stroge učne metode učiteljev, ki so imeli vselej v rokah palico, s katero jih je kak neposlušni učenec dobil po prstih, da o klečanju na koruzi ne govorimo.
Dogajanje se je vrnilo nekaj desetletij nazaj, v čas, ko je različne dogodke s fotoaparatom ovekovečil fotografski mojster Josip Pelikan, da o obrtnikih, ki so bili rdeča nit dogajanja, ne govorimo. Predvsem čevljarji so bili nepogrešljivi mojstri, ki so mimogrede izdelali nove ali popravili stare čevlje. In teh je bilo tudi v Laškem kar nekaj, prav tako krojačev in šivilj. Vselej si lahko v mestu srečal žandarje, gasilce, pouličnega prodajalca – pičkurina in druge.
»Lani smo pripravili Matejev sejem in prikazali življenje v mestu leta 1927, ko je Laško obiskal tudi kralj Aleksander I. Ker je bil odziv izjemen, smo se odločili, da prireditev pripravimo ponovno in smo časovni stroj zavrteli nazaj, tokrat v čas med obema vojnama,« je povedal predsednik laškega turističnega društva Boštjan Vrščaj.
Oblast se je po prvi svetovni vojni tudi v Laškem zamenjala, sodni okraj Laško, ki je prej spadal na ozemlje Štajerske, je po novi ureditvi prišel v sklop ljubljanske oblasti. Nekateri starejši Laščani pa se še dobro spominjajo Marijane, bolj znane kot frau Komes, posebne ženske, ki je imela svojo mesnico. Ker je bila precej odločna, si lep čas ni mogla dobiti primernega snubca, zato so jo mnogi na ta račun tudi zbadali.
»Vam povem, da bom šla kar na laški most in sama zasnubila prvega neporočenega, ki bo šel prek,« je zabrusila radovednim Laščanom, ki so vrtali vanjo. In tako je tudi naredila. Ravno takrat je proti mostu stopal Stjepan Komes s kovčkom v roki. In Marijana ga ogovori v nemščini, ker je bilo takrat bolj nobel, če si znal nemško: »Guten tag (dober dan). Ste prišli v toplice? Če je tako, vam lahko ponudim tujsko sobo v mojem gostišču.«
Stjepan Komes ji odvrne: »Ne, službo iščem, mesarski pomočnik sem.« Frau Komes ga prime pod roko in pomaha firbcem: »Sehr gut! (zelo dobro). Kar z mano, imam tudi mesnico in boste lahko delali kar pri meni.« To je ena od zanimivih prigod, ki si jih Laščani še danes pripovedujejo. Tako je frau Komes dobila moža in s časom postala še bolj čudaška. Če je otroci niso pozdravljali, jih je mimogrede oklofutala.
Gorje pa, če jo je kdo užalil, saj se je takoj spustila v tožbo in imela zato tudi svojega odvetnika. Čeprav je bila slovenskega rodu, se je prelevila v pravo nemčurko, nemščine, ki jo je najraje govorila, da je bila bolj gosposka, pa se je naučila pri nemških družinah v Laškem. In neznansko je uživala, če so jo ljudje opravljali. Kar ni bilo težko, saj je za to kar sama poskrbela. Priljubljena ni bila, a je s svojimi dejanji vselej vzbujala pozornost. O čudaški Laščanki je pripovedi zbral in jih zapisal nekdanji laški kronist Edo Jelovšek.
Palica in koruza
Dogajanje v mestnem središču je bilo pestro, laška knjižnica pa ga je dodatno popestrila s predstavitvijo dejavnosti med obema vojnama, obiskom Toneta Seliškarja, ki je predstavil knjigo Bratovščina Sinjega galeba, OŠ Primoža Trubarja Laško pa je skupaj s podružničnimi šolami prikazala šolsko uro, ki so se je lahko udeležili vsi obiskovalci in spoznali nekdanje stroge učne metode učiteljev, ki so imeli vselej v rokah palico, s katero jih je kak neposlušni učenec dobil po prstih, da o klečanju na koruzi ne govorimo.
Tudi laške knjižničarke so poskrbele za pestro dogajanje.
Dogajanje se je vrnilo nekaj desetletij nazaj, v čas, ko je različne dogodke s fotoaparatom ovekovečil fotografski mojster Josip Pelikan, da o obrtnikih, ki so bili rdeča nit dogajanja, ne govorimo. Predvsem čevljarji so bili nepogrešljivi mojstri, ki so mimogrede izdelali nove ali popravili stare čevlje. In teh je bilo tudi v Laškem kar nekaj, prav tako krojačev in šivilj. Vselej si lahko v mestu srečal žandarje, gasilce, pouličnega prodajalca – pičkurina in druge.
Čevljarji so jemali mere za čevlje, jih popravljali in čistili.
»Lani smo pripravili Matejev sejem in prikazali življenje v mestu leta 1927, ko je Laško obiskal tudi kralj Aleksander I. Ker je bil odziv izjemen, smo se odločili, da prireditev pripravimo ponovno in smo časovni stroj zavrteli nazaj, tokrat v čas med obema vojnama,« je povedal predsednik laškega turističnega društva Boštjan Vrščaj.
Uživala, kadar so jo opravljali
Oblast se je po prvi svetovni vojni tudi v Laškem zamenjala, sodni okraj Laško, ki je prej spadal na ozemlje Štajerske, je po novi ureditvi prišel v sklop ljubljanske oblasti. Nekateri starejši Laščani pa se še dobro spominjajo Marijane, bolj znane kot frau Komes, posebne ženske, ki je imela svojo mesnico. Ker je bila precej odločna, si lep čas ni mogla dobiti primernega snubca, zato so jo mnogi na ta račun tudi zbadali.
Znamenita in čudaška Laščanka frau Komes
»Vam povem, da bom šla kar na laški most in sama zasnubila prvega neporočenega, ki bo šel prek,« je zabrusila radovednim Laščanom, ki so vrtali vanjo. In tako je tudi naredila. Ravno takrat je proti mostu stopal Stjepan Komes s kovčkom v roki. In Marijana ga ogovori v nemščini, ker je bilo takrat bolj nobel, če si znal nemško: »Guten tag (dober dan). Ste prišli v toplice? Če je tako, vam lahko ponudim tujsko sobo v mojem gostišču.«
Takole so nekdaj najmlajši za malico v šolo pripeljali jabolka in jih delili.
Stjepan Komes ji odvrne: »Ne, službo iščem, mesarski pomočnik sem.« Frau Komes ga prime pod roko in pomaha firbcem: »Sehr gut! (zelo dobro). Kar z mano, imam tudi mesnico in boste lahko delali kar pri meni.« To je ena od zanimivih prigod, ki si jih Laščani še danes pripovedujejo. Tako je frau Komes dobila moža in s časom postala še bolj čudaška. Če je otroci niso pozdravljali, jih je mimogrede oklofutala.
Guten tag (dober dan). Ste prišli v toplice? Če je tako, vam lahko ponudim tujsko sobo v mojem gostišču.
Gorje pa, če jo je kdo užalil, saj se je takoj spustila v tožbo in imela zato tudi svojega odvetnika. Čeprav je bila slovenskega rodu, se je prelevila v pravo nemčurko, nemščine, ki jo je najraje govorila, da je bila bolj gosposka, pa se je naučila pri nemških družinah v Laškem. In neznansko je uživala, če so jo ljudje opravljali. Kar ni bilo težko, saj je za to kar sama poskrbela. Priljubljena ni bila, a je s svojimi dejanji vselej vzbujala pozornost. O čudaški Laščanki je pripovedi zbral in jih zapisal nekdanji laški kronist Edo Jelovšek.
