Maribor in Lovrenc na Pohorju: spet bodo rodili sadovnjaki Marije Terezije (FOTO)
Primera priden kot čebela je po navadi v rabi tedaj, ko želimo za koga poudariti njegove delovne lastnosti. Vsekakor pregovor ni iz trte izvit, saj čebelji roj odlikuje strogo določena organiziranost vsakega izmed članov ustroja številne družine. Marljivost medonosnih žuželk pa ima še globlje razsežnosti, saj z opraševanjem prispevajo k pridelavi kar tretjine hrane za ljudi in živali.
Prevedeno v številke, medonosne čebele oprašijo okoli 170.000 vrst cvetočih rastlin. Ena sama med enim poletom opraši približno 250 cvetov. Ker je novodobni način življenja, predvsem opuščanje pašnikov in posegi v naravo s pesticidi in tehnološko naprednimi stroji, zdesetkal vrste medovitih rastlin, je Slovenija dala pobudo za sajenje grmovnic, dreves in cvetlic, ki bi čebelam omogočile pašo.
Tako se je nedavno pri Čebelarskem domu v Lovrencu na Pohorju zbralo okoli 30 prostovoljk in prostovoljcev, med njimi tudi predsednica Čebelarskega društva Lovrenc na Pohorju Angela Obrulj, lovrenški župan Marko Rakovnik in predsednik Hortikulturnega društva Maribor (HDM) Borut Ambrožič, ki so zasadili travniški sadovnjak. Tradicionalni predstavnik podeželja ter pomemben del naravne in kulturne dediščine vse bolj izginja iz slovenske krajine, zaradi česar čebelam primanjkuje pašnih mest na starih sortah sadnega drevja.
Bolj odporni proti škodljivcem
Zemljišče zanj je tik ob čebelarskem domu v Lovrencu priskrbela občina, k sajenju pa so privabili številne varuhe narave, ki so posadili stare sorte jablan pa tudi nekatere druge medonosne rastline, kot so maline, robide, divji kostanji, javorji.
»Medovite rastline so tiste, ki s svojimi sladkimi izločki v obliki medičine in cvetnega prahu dajejo čebelam hrano in omogočajo njihov razvoj in s tem tudi ohranitev okolja, v katerem živimo. So pomemben del naše prehrane, sproščajo kisik, ki ga potrebujemo za dihanje, ter soustvarjajo številne ekosisteme. Brez rastlin in čebel ne bi bilo življenja na Zemlji!« je pojasnil Borut Ambrožič, ki je pod okriljem Hortikulturnega društva Maribor in v sodelovanju s sadjarstvom Dolinšek iz Kamnice za namen tega projekta vzgojil 12 sadik starih sort jablan, med njimi bobovec, carjevič, krivopecelj, kanadsko reneto, jonatan, štajerski mošancelj itd. Za travniški sadovnjak bo skrbništvo prevzelo Čebelarsko društvo Lovrenc na Pohorju; letos je vstopilo v 101. leto delovanja in šteje prek sto aktivnih članic in članov, ki z učnim čebelnjakom v bližini skrbijo tudi za prenos znanja na mlade čebelarje. Po potrebi se bodo vključili še drugi, ki so vihteli lopato. »Med nami je kar precej strokovnjakinj, strokovnjakov s področij agronomije, hortikulture, varstva okolja, krajinske arhitekture in arboristike.
Cilj akcije je v 10 letih posaditi dva milijona medovitih rastlin v Sloveniji in v Evropi do leta 2030 tri milijarde medovitih dreves.
Kake posebne oskrbe sicer travniški sadovnjaki ne potrebujejo, občasno je treba drevje obrezati in poskrbeti, da ima drevje dovolj vode.« Stare jablanove sorte so, kot so povedali poznavalci, tudi bolj odporne proti boleznim in škodljivcem. K temu pripomore tudi razdalja med posajenimi drevesi, ki onemogoča ali otežuje prenos okužbe z drevesa na drevo.
In kako hitro bo sadovnjak čebelam že lahko ponudil pašo? »Jablane cvetijo in rodijo različno, od sorte do sorte. Mlada sadna drevesa prva leta po sajenju enoletnih sadik ne rodijo. Na šibkejših podlagah obrodijo po treh letih, na sejancih na polno rodnost dočakajo v 10. letu starosti in več. Obrezovanje ne pomaga samo oblikovati krošnje, ki jo želimo, temveč tudi spodbudi cvetenje in s tem poveča rodnost,« je razložil Ambrožič in predstavil stare sorte jabolk, ki so jih nekdaj vzgajali naši babice in dedi.
»Travniški sadovnjaki so se v Evropi začeli razvijati v 17. stoletju. V tistem času bolj zaradi dodatnega vira prehrane na kmetiji in kot varovalo pred erozijo, ki je ogrožala mnogo strmih pobočij. Z ukazom cesarice Marije Terezije so kmetje ob cestah začeli zasajati drevorede sadnih dreves, kar je dajalo ljudem in živini senco, ljudem pa tudi hrano. Za gnojenje sadovnjaka je poskrbela živina, ki se je pasla v njihovi neposredni bližini. Sestavni del takih sadovnjakov so bile tudi različne vrste hrušk. In prav s hruško tepko je povezana zanimiva anekdota. Ime naj bi dobila zaradi kazni, ki je bila predvidena, če nisi kot kmet upošteval ukaza cesarice Marije Terezije. Zato si bil tepen,« je zgodovino zasaditve povzel Borut Ambrožič.
»Bobovec velja za najokusnejšo avtohtono sorto, je sladko-kislega okusa. Cveti pozno in ga obiramo v zadnjem delu oktobra.Mnogi ga priporočajo za pridelavo mošta ali jabolčnega vina. Krivopecelj je stara nemška sorta. Znana je tudi pod imenom porenski krivopecelj, krivopeteljka. Mnogi jo uporabijo za pridelavo domačega jabolčnega soka zaradi osvežilnega kiselkastega okusa. Obiramo ga oktobra. Štajerski mošancelj zori sredi oktobra. Čeprav so plodovi relativno majhni, je cenjen kot namizno jabolko, v posušeni obliki in za pripravo soka. Carjevič zori od konca septembra do začetka oktobra. Plodovi so srednje drobni do ploščato okrogli in primerni za predelavo v sok, mošt, krhlje. Jonatan je stara odporna sorta. Je sočna, sladko-kislega okusa.«
Tri milijarde dreves
Slovenija je s tovrstno akcijo dala pomembno sporočilo svetu, kako pomembne so zasaditve v naravi, ki pomagajo ohranjati naravno ravnovesje in življenjski prostor za številne živalske vrste, ne samo čebele. Zato bodo akcije nadaljevali tudi v prihodnje.
12
sadik starih sort jablan so vzgojili.
»Za naslednje leto že načrtujemo sodelovanje z nekaterimi vrtci in osnovnimi šolami v občinah, kjer smo aktivni,« je še povedal Ambrožič, ki je za desetletni cilj postavil zasaditev dva milijona medovitih rastlin v Sloveniji in v Evropi do leta 2030 tri milijarde medovitih dreves.
