DELO IN DRUŽENJE
Ko se poprime za koso
Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev spada tudi ročna košnja.
Odpri galerijo
Rezila so redno brusili, da so bila ostra kot britev. FOTOGRAFIJI: Oste Bakal
Glede na to, da zaradi razvoja tehnologije čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero spada tudi košnja po starem, kot so to počeli naši predniki. In takšno etno košnjo uporabljajo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bi »pokosile« odvečno travo. Tam so nemočni vse kosilnice in stroji, tako da košnja niti ni možna drugače kot po starem, torej z ročno koso.
Takšen hriboviti travnik dober streljaj iz središča Gornje Radgone ima tudi 85-letni Franc Golob z Noričkega Vrha, a zaradi pridnih svojcev in prijateljev ni imel težav s tem zanimivim, a roko na srce težavnim opravilom. Kose so tokrat zavihteli štirje kosci, sam gospodar pa zaradi zdravstvenih težav ni mogel pomagati. Zato pa so to počeli Anton, Zvonko in Žiga Gaberc ter Milan Kozar. Najstarejši Anton (80) je bil od najmlajšega, vnuka Žiga, starejši kar 60 let. Vmes pa sta bila Milan in Zvonko in vsi so potrdili, da je včasih dobro ohranjati stare spretnosti, saj nikoli ne veš, kdaj bo mehanizacija odpovedala.
Kot je bila navada v preteklosti, so se kosci najprej okrepčali s požirkom žganja, ki ga je prinesla gospodinja Janja Golob, saj pravijo, da kosa takrat bolje reže, še posebno na bregu. Po navadi so kosci začeli kositi, ko se je delal svit. Tako poje tudi slovenska ljudska pesem: »Ko se bo delal svit, gremo kosit ...« Tokrat so kose z roso namočeno travo, zaradi katere lepše režejo, začele kositi nekoliko pozneje, saj je ni bilo preveč.
Kaj kmalu je bil travnik pokošen in sledile so kulinarične dobrote in domača kapljica. Po končanem delu smo slišali, da je namen te košnje tudi ohranjanje običaja, ko so se kosci zbrali na travniku, kosili travo in se družili. V preteklosti so se za košnjo na tem hribovitem delu zanimali predvsem tisti, ki so redili živino, a zdaj je je tod vedno manj.
Danes težko najdemo hišo, kjer bi redili govedo, in ker je spravilo na tem bregu mogoče opraviti le ročno, za to sploh ni zanimanja. Pri Golobovih pa s košnjo ohranjajo kulturno krajino, da se ne bi travniki zarasli z grmovjem.
Rezila so redno brusili, da so bila ostra kot britev. FOTOGRAFIJI: Oste Bakal
Takšen hriboviti travnik dober streljaj iz središča Gornje Radgone ima tudi 85-letni Franc Golob z Noričkega Vrha, a zaradi pridnih svojcev in prijateljev ni imel težav s tem zanimivim, a roko na srce težavnim opravilom. Kose so tokrat zavihteli štirje kosci, sam gospodar pa zaradi zdravstvenih težav ni mogel pomagati. Zato pa so to počeli Anton, Zvonko in Žiga Gaberc ter Milan Kozar. Najstarejši Anton (80) je bil od najmlajšega, vnuka Žiga, starejši kar 60 let. Vmes pa sta bila Milan in Zvonko in vsi so potrdili, da je včasih dobro ohranjati stare spretnosti, saj nikoli ne veš, kdaj bo mehanizacija odpovedala.
60let več je najstarejši kosec štel od najmlajšega.
Kot je bila navada v preteklosti, so se kosci najprej okrepčali s požirkom žganja, ki ga je prinesla gospodinja Janja Golob, saj pravijo, da kosa takrat bolje reže, še posebno na bregu. Po navadi so kosci začeli kositi, ko se je delal svit. Tako poje tudi slovenska ljudska pesem: »Ko se bo delal svit, gremo kosit ...« Tokrat so kose z roso namočeno travo, zaradi katere lepše režejo, začele kositi nekoliko pozneje, saj je ni bilo preveč.
Pravijo, da kosa s šilcem žganja bolje reže.
Kaj kmalu je bil travnik pokošen in sledile so kulinarične dobrote in domača kapljica. Po končanem delu smo slišali, da je namen te košnje tudi ohranjanje običaja, ko so se kosci zbrali na travniku, kosili travo in se družili. V preteklosti so se za košnjo na tem hribovitem delu zanimali predvsem tisti, ki so redili živino, a zdaj je je tod vedno manj.
Četverica koscev je hitro pokosila breg.
Danes težko najdemo hišo, kjer bi redili govedo, in ker je spravilo na tem bregu mogoče opraviti le ročno, za to sploh ni zanimanja. Pri Golobovih pa s košnjo ohranjajo kulturno krajino, da se ne bi travniki zarasli z grmovjem.
