Kaj sta s kretnjami sporočala Nataša Pirc Musar in Anže Logar? Kdo je bil bolj jasen in odločen?

Opolnoči se izteče predsedniška kampanja in nastopil bo volilni molk pred nedeljskimi predsedniškimi volitvami. O oceni tokratne kampanje ter o verbalni in neverbalni komunikaciji predsedniških kandidatov, še posebej Nataše Pirc Musar in Anžeta Logarja, ki sta se uvrstila v drugi krog volitev, smo povprašali profesorja pravorečja s Filozofske fakultete v Ljubljani Hotimirja Tivadarja.

Kako ocenjujete tokratno predsedniško kampanjo z vidika retorike?

Predsedniška kampanjo sem kot jezikoslovec, ki se ukvarja predvsem z glasoslovjem in s pravorečjem, in tudi retorik z veseljem spremljal. Predvsem v prvem krogu smo videli dosti zanimivih kandidatov, govorcev in zato seveda tudi javnih govornih nastopov. Tudi novinarji, tako komercialni kot nacionalni medij, so svoje delo opravili zelo dobro. Pri tem bi omenil predvsem Tarčo, ki je zaradi ostrine in pogostega prekinjanja voditeljice dobila sloves precej »neugodne« oddaje, v katero naj bi se bali priti. Toda pri teh predsedniških soočenjih je tudi v Tarči, kljub ostrini, ki jo zahteva tovrstni format oddaje (ne nazadnje ima tak naslov – v tarčo načelno streljamo, merimo …), predsedniški kandidati imel možnost povedati svoje mnenje, svoj pogled. Imeli smo tudi bolj prijetne oddaje – npr. Pozvekove predstavitve kandidatov na Kanalu A. Novinarji in voditelji so ostrino tudi primerno razporedili, bili enako neprijetni oziroma prijetni, zato me tudi ni presenetila porazdelitev glasov. Kandidati so bili v prvem krogu zelo kultivirani, umazane kampanje je bilo nekaj, toda nikakor ni prevladovala. Pri izidih so bili načelno nagrajeni najboljši, seveda pa sta šla v drugi krog dva z največjo podporo. Nataša Pirc Musar je bolj prepričala ženska, ki je pri javnem nastopanju tudi bolj izkušena in govori fluentno, kakovostno artikulira. Brglezu sta kakšen glas odnesla tudi hripav glas in manjša retorična spretnost. Njegov nastop sicer ni bil slab, toda Nataša Pirc Musar je vseeno izkušenejša in prepričljivejša javna govorka. Glede kandidatov bi rekel, da so kljub neizkušenosti z javnimi nastopi prepričali z iskrenostjo (npr. Sabina Senčar). Vsi ostali kandidati pa so tudi izkušeni javni govorci, saj so poslanci in župani. Kljub določenim nespretnostim bi jih težko razglasili za slabe govorce, svoje delo so dobro oddelali.

Je bilo letos občutiti več kulturnega dialoga in manj agresivne komunikacije?

V prvem krogu je bila absolutno na visoki ravni, le malo je bilo nespoštljivosti in napadalnosti, dosti humorja. Omenil bi šalo Mihe Kordiša, da ga bodo mislim, da Brglezovi, podprli v drugem krogu, kamor pa se potem ni uvrstil. Potem pa se je začelo že takoj na volilni večer bistveno ostreje, začelo se je govoriti o spopadu in mobilizaciji volivcev, vsebina je počasi odhajala v ozadje, uglajenost pa prav tako. Moram omeniti, da sta oba uvrščena v drugi krog še v zadnji Tarči (10. 11. 2022) zadržala spoštljivo komunikacijo in visoko raven javnega nastopanja.

Menite, da je to le taktika ali na to bolj vpliva karakter kandidatov?

Gotovo je dosti taktike, tudi v Sloveniji imamo odlične PR-službe. Žal je vse skupaj pri tej PR-podpori dokaj netransparentno, toda do tega mogoče tudi v Sloveniji še pridemo. Umirjenost pa je smiselna na splošno, saj za zdaj še velja, da slovenski volivec ne mara »nastopačev«, preagresivnih voditeljev. In umirjena sta tudi oba finalista, tako je bilo videti na zaslonu, slišati po radiu.

Kako bi ocenili nastope Nataše Pirc Musar in kako Anžeta Logarja? Kaj je najbolj izstopajoča lastnost vsakega izmed njiju? Kaj sta nam sporočala z neverbalno komunikacijo?

Vsekakor moramo poudariti, da sta oba naredila dober vtis oziroma sta zelo korektno oddelala svoje javne nastope. To je bilo tudi pričakovano, saj gre za bivšo novinarko, voditeljico in sedanjo odvetnico ter dolgoletnega poslanca in zunanjega ministra, katerima je govor osnovna poklicna dejavnost. Logar je svoj zaključni nastop v prvem krogu začinil še z znakovnim jezikom, kar je kot kakovost pri komentarju zaključnega nastopa kandidatov omenil potem tudi retorik Zdravko Zupančič. Rahla nerodnost pri artikulaciji se mu je zato odpustila. V drugem krogu pa je Logar postal še živahnejši, tudi delo rok je bilo izrazito, glas odločen, odzivi hitri. Kljub rezkosti svojega glasu je deloval umirjeno, lahko bi rekli prijetno. Ob neprijetnih vprašanjih je odgovarjal s kratkimi protivprašanji, kar je delovalo zelo odločno, toda nikakor nesramno. Nataša Pirc Musar pa je bila odločna, toda ne preagresivna, pričakovano zelo tekoča v svojem govoru, ustrezna intonacija, register. Kljub neprijetnim vprašanjem je njen glas ostal umirjen, stabilen, neverbalno je mogoče malo odreagirala na neprijetna vprašanja, tako s telesno govorico, od položaja rok do obraza, predvsem v včerajšnji Tarči se je to opazilo. Bila pa je v zelo nerodnem položaju, vprašanja so bila res neprijetna. Skratka, njuna komunikacija je bila vsaj izrazno, tj. pravorečno-retorično, na visoki ravni in to me veseli.

Kdo je bil bolj jasen in kdo se je bolj izmikal odgovorom?

To je zelo neprijetno vprašanje, ker bi vsak zelo direkten odgovor deloval kot navijanje za enega ali drugega kandidata, tega pa kot profesor javne in največje univerze ne želim. Vseeno pa bi rekel, da sta bila enakovredna pri obojem. Ostaja pa vprašanje dejanske vsebine – ali je neka »senca« nad njima (Janez Janša in bivša vlada ali Milan Kučan in Aleš Musar s svojimi podjetniškimi dejanji) lahko odločilna pri njunem predsedovanju? Kot javna govorca sta dajala načelno vtis odločnih in neodvisnih kandidatov.

Bojim pa se, da se bodo volivci odločali ne glede na soočanja in njune besede. Predvsem v drugem krogu se je ponovno zgodila velika polarizacija in je bila vsebina umaknjena v ozadje. Preveč je bilo samo zunanjosti in takih in drugačnih ideoloških razpravljanj. Ideološke, pogosto človeka izključevalne razprave najrazličnejših tematik se morajo pomakniti v ozadje in glavno mesto prepustiti resničnim argumentov. Ljudje pogosto več ne poslušajo resničnih besed in argumentov, ne samo pri tej predsedniški kampanji. Povedano ocenjujejo predvsem znotraj vnaprej določenih okvirjev in svojih predpostavk, pogosto izključevalno. To je sicer globalni trend, tudi v ZDA je kampanja še bolj postala en veliki šov, kjer resnica in resnične besede bolj malo štejejo. Pri nas je prvi krog predsedniških volitev prinesel novo upanje v kakovostnem retoričnem nastopanju, ki pa je v drugem krogu z vsemi diskusijami ter s spremljevalnimi javni nastopi najrazličnejših podpornikov kandidatov skoraj ugasnilo. Upam, da bo novi predsednik ali predsednica ponovno obudil oziroma obudila kakovostno razpravljanje o vsebini, brez ideoloških in osebnih diskvalifikacij. In bomo ponovno malo bolj razpravljali o vsebini, ne pa le o lepi in manj lepi javni podobi.