Jože je srce in duša vasi

Gozd je naselje v Občini Kamnik, ki ima 151 prebivalcev in leži na nadmorski višini 783 metrov. V arhivskih zapisih se kot Spizholz omenja že leta 1257 in kot Spissolter leta 1291. Vsekakor pa se omenja leta 1309, ko se sinovi Herborta iz Kamnika odpovedo v korist kamniškega špitala dvema kmetijama, ki ležita »v Javorjah na Gozdu«, in dvema desetinama, eni na Gozdu in drugi v Škocjanu.

V vasi Gozd nad Kamnikom danes živi Jože Sodnik. Težko bi z enim stavkom povedali, kdo je 57-letnik. Kdor ga dobro pozna, ve, da človeka, kot je Jože, nimaš velikokrat v življenju priložnost videti, še manj pa, da bi lahko rekel, da je tvoj sosed, prijatelj, tako rekoč trden steber v vasi. Življenje mu ni bilo posuto z rožicami, a je z veliko ljubeznijo in trdim delom ustvaril dom, v katerem je bil oče, mama, gospodinja, napreden kmet, poleg vsega pa še vesten delavec v UKC Ljubljana. Njegova kmetija je rasla, iz praznega zapuščenega hleva je nastal lep nov hlev, krave so polnile staje druga za drugo, vse do 16 glav, povrhu pa še lep črn vranec, ponos kmetije. Njegovi travniki so vedno vestno pokošeni, od daleč, ko jih pogledaš, so videti kot golf igrišče, prav tako je očiščen gozd. Z leti si je Jože privoščil tudi novi traktor.

V vasi so veseli, da Jože pozimi poskrbi, da so ceste splužene in varne. Pa si zamislite zimsko planinsko noč, ko močno sneži. Vsa vas spi, le Jože gre plužit ceste, jih posoli, ter preden gre zjutraj v službo, še nahrani živali v hlevu. Verjemite, da takšen tempo zdržijo le najmočnejši. Poskrbi tudi za odvoz smeti v vasi, dodatno pa skrbi za njihov odvoz na celotni Veliki planini.

Slehernega človeka v vasi bi lahko vprašali, kakšno bi bilo življenje brez Jožeta, in vsak občan bi povedal, da poleti zelo težko, pozimi pa nemogoče!
 

Ljubitelj bosih nog

Jože je velik ljubitelj narave, kljub svojim številnim delovnim obveznostim se zaveda, kako pomembna za človeka sta narava in gibanje, predvsem bosa hoja. Zato vsako leto poskrbi, da se pri njegovi domačiji na Gozdu zberejo ljudje bosih nog iz različnih krajev in skupaj obkrožijo gozdno pot, od njegove domačije na bližnji hrib Vovar in nazaj pred domačijo, kjer jih vsako leto pogosti z okusnim golažem in okrepčilnimi napitki.

Pred vsakim pohodom je treba pot za bosonoge pripraviti, kar pomeni, da je treba vse pokositi, očistiti skal in vej na poti, ki bi pohodnike lahko poškodovale. Čez strm hrib je naredil macesnove stopnice za lažjo, varnejšo hojo, da ne bi komu zdrsnilo. Res je veliko dela, a z nasmehom na obrazu Jožetu to uspeva že leta in lahko se pohvali, da ima vsako leto čez sto bosonogih pohodnikov. Pred odhodom na pot jih pozdravi organizator pohoda Pavel Žvelc, blagoslovi pa jih župnik Pavel Pibernik, ki opravi tudi kratek obred in udeležencem zaželi, da bi v prijateljski družbi na poti uživali in se vsi vrnili brez poškodb ter brez večjih težav premagali 5,2 kilometra dolgo pot.



Vsem pohodnikom, ki so uspešno prehodili pot, Jože podeli spominske medalje in praktične nagrade. Del poti na Vovar so pohodniki poimenovali kar po njem, in sicer pot Čez Jožetove štenge, izdelane iz macesnovega lesa.

Z veseljem osvaja hribe. Na Triglavu je bil 29-krat. Rad pa se spusti tudi pod zemljo s svojimi prijatelji, jamarji. Odkar je postal dedek, je postal še bolj ponosen in srečen. Prav je tako, in Jože, vedi, pravijo domačini, privoščimo ti vse lepo in še na mnoga leta.