Iz Tokia ni prinesel odličja, je pa prešvercal kamero
Ne le kot zgodba iz drugega časa, kot z drugega planeta se danes zdijo olimpijske igre iz leta 1964 v Tokiu, prve na azijski celini. A spomin je še svež, po skoraj 60 letih zagotavlja legenda slovenske in jugoslovanske košarke Ivo Daneu. Malce so mu pri tem vendarle pomagali v Slovenski kinoteki, kjer so v soboto predvajali kultni film Olimpijada v Tokiu japonskega režiserja Kona Ičikave.
Film spremlja poletne olimpijske igre od odprtja do konca. Režiser se v njem včasih osredotoči na gledalce, drugič izpostavi tekmovalca, tretjič pokaže detajl mišic, ki vržejo kladivo. Slovenski gledalci so ga v soboto v sklopu cikla filmov ob 40-letnici olimpijade v Sarajevu in ob partnerstvu Toyote Adria lahko zdaj videli prvič, gre pa za enega najbolj očarljivih dokumentov o športu, športnikih in velikih igrah. Pred projekcijo je svoje spomine na igre z gledalci torej delil Daneu, eden od 18 Slovencev, ki so takrat zastopali jugoslovanske barve.
Že prvo noč potres
V tistem času pot na drugi konec sveta v deželo vzhajajočega sonca ni bila nekaj običajnega. To je nedvomno zaznamovalo tudi jugoslovansko košarkarsko reprezentanco. Veliko je k temu (nehote) prispeval takratni selektor, legendarni Aca Nikolić. Kot pravi Ivo Daneu, selektor ni hotel sprejeti povabila ameriške reprezentance, da bi odšli na priprave na Havaje in se tako aklimatizirali, saj se je bal, da jih bodo Američani lahko »prečitali«.
Jugoslovanska reprezentanca je tako trenirala v Beogradu v hudi vročini in tudi ob drugi uri ponoči. Posledica tega je bila, da so prišli na Japonsko utrujeni in nemotivirani, tam pa so se spopadali s tako hudo vlago, da jim je žoga drsela iz rok. Soigralci so se že drugi dan po prihodu na Japonsko spraševali »Kad ćemo kući?«, torej kdaj gremo domov. »Nismo igrali dobro,« brez izgovorov priznava poznejši svetovni prvak (1970), pa tudi najkoristnejši igralec (MVP) svetovnega prvenstva v Urugvaju (1967), ki je prepričan, da bi se v normalnih okoliščinah brez težav kosali z najboljšimi, tudi Američani.
Ogenj je prižgal študent, ki se je rodil na dan, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Hirošimo.
Tokio in Japonska sta bila takrat seveda povsem drugačna kot danes, olimpijska vas ni imela kaj veliko skupnega s prizori, ki smo jih spremljali, ko je mesto ponovno gostilo olimpijske igre leta 2020 (zaradi covida-19 izpeljane leta 2021). Športnike so namreč zaprli v barakarsko naselje, ki so ga zgradili za potrebe iger. »Do mesta je bilo dve uri z metrojem, z avtobusom pa še več, tako nismo veliko zahajali tja. Bili smo kar v tistem getu,« se spominja Daneu. Že prvo noč po njihovem prihodu so se stresla tla po njihovimi nogami, da so prestrašeno tekli na prosto. »Kmalu so nam pojasnili, da so manjši potresi nekaj običajnega,« pravi Ivo, in kmalu so se na to privadili vsi fantje razen dveh, ki sta jo ob tresenju vedno ucvrla na prosto.
Jugoslavija je takrat v košarki zasedla sedmo mesto, daleč največji slovenski, pa tudi jugoslovanski uspeh tistih iger, pa je bil nedvomno Miroslav Cerar st., ki je tudi nosil zastavo. Cerar je takrat zlato odličje na konju z ročaji dopolnil še z bronasto medaljo na drogu. »Lahko bi bil naš ambasador, saj le malokoga tam tako cenijo kot prav njega,« je še danes prepričan Daneu.
18 Slovencev je nastopilo v Tokiu.
2 kolajni je osvojil telovadec Miro Cerar.
4473 športnikov se je udeležilo iger.
678 je bilo na tokijskih igrah športnic.
Takratne olimpijske igre so bile za Japonsko nekaj izjemnega tudi zato, ker so po blokadi zaradi druge svetovne vojne pomenile normalizacijo stanja in ponovni sprejem v mednarodno skupnost. Ogenj je na otvoritveni slovesnosti prižgal Jošinoro Sakai, študent, ki je bil izbran zato, ker se je rodil na dan, ko so ZDA odvrgle atomsko bombo na Hirošimo, torej 6. avgusta 1945. Za jugoslovanske košarkarje pa torej pompa ni bilo, dva dni po koncu iger so se odpravili domov. Ivo je za spomin na Tokio domov materi, pa tudi kasnejši soprogi, odnesel nekaj svile. »Prešvercal pa sem tudi osemmilimetrsko kamero,« priznava. A se je ta očitno izgubila, saj je ne najde več, po 60 letih ugotavlja olimpijec.
