Graščaka obiskali rokodelci

Društvo rokodelcev Moravče je minulo nedeljo na pravljičnem gradu Tuštanj pripravilo tradicionalno srečanje in predstavitev izdelkov, ki so jih rokodelci izdelovali čez leto.

Kot nam je povedala podpredsednica društva Branka Bizjan, združujejo več kot 70 rokodelcev, tukaj so pletarji s svojimi košarami in peharji, izdelovalke rož iz krep papirja, izdelovalke punčk, lončarji, klekljarice s čipkami, mojstri lesorezov, izdelovalci lesene posode, kovinopasar, kolar, izdelovalke okrasnih figuric iz fimo mase, mojstrice polstenja volne, izdelovalci ptičjih hišic, kolovratov in stojal in še in še bi lahko naštevali. »Skupno imamo 40 raznolikih ročnih del in izdelkov, ki predstavljajo živo nesnovno dediščino.«

Na stojnicah in pod arkadami renesančnega gradu je tokrat sodelovalo 35 rokodelcev. Tuštanj je od vseh gradov na Slovenskem tudi danes edini v zasebnih rokah. Peter in Ana Pirnat sta namreč dediča, ki živita v njem, zanj skrbita in ga obnavljata, hkrati pa gostita kulturne prireditve. Gre za edinstveni grad v Sloveniji, ki ni bil nacionaliziran in je veriga lastnikov znana vse od izvora leta 1610.

Na trati pred vhodom smo srečali mojstra pletarja Iztoka Urbanijo, ki že leta poučuje pletenje košar. Povedal nam je, da je v vseh teh letih na svojih delavnicah poučeval in izobrazil več kot 150 tečajnikov. Hkrati je napisal delovni zvezek za pletarje, sestavlja pa učbenik, kar je brez primere v Sloveniji. Za popestritev dogajanja so na Tuštanj povabili mladega kmeta – sirarja Anžeta Pirnata z Doba pri Domžalah, ki skupaj s starši in družino skrbi za 80 glav živine. Poleg sirov pridelujejo tudi mleko, jogurte in mlečne namaze.


Članice Društva podeželskih žena Moravče so pod arkadami na desni pekle slastne krofe.
Ustavili smo se tudi na stojnici izdelovalk otroških punčk iz blaga, kjer sta svoje lične lutke predstavili Brigita Nicoletti in Nataša Pirc. Ivan Gabrovec je bil šofer, a v pokoju je obudil svojo strast iz otroštva in se začel ukvarjati z lesom. Postal je mojster struženja lesenih posod iz najrazličnejših lesov. Jana Hančič nam je pokazala nekaj potez s kleklji, kako nastaja čipka.

Srečali smo tudi etnologinjo Adelo Pukl iz Slovenskega etnografskega muzeja, kjer že deset let skrbijo za register nesnovne kulturne dediščine. Povedala nam je, da slednji združuje stara znanja, veščine, šege in navade ter gospodarska znanja. »Tako imamo v registru vpisane slamokrovce, izdelovalce blejskih pleten, Škofjeloški pasijon, kurente, klekljanje čipk, pletarje, pa recimo izdelovanje klobukov iz kostanjevega listja, veščino, ki so jo včasih znali pastirji. Nekatere so bolj žive, oživljene, druge seveda manj.«


Svoj delež pod arkadami so prispevale tudi članice Društva za tretje življenjsko obdobje, ki so predstavile izdelke iz gline.
Pred gradom so obiskovalcem ponudili golaž ali klobaso s pijačo, v popoldanskih urah pa so rokodelce obiskale mažoretke iz Moravške doline. Peter Pirnat je pripravil nekaj vodenih ogledov skozi grajske sobane, kjer je ohranjeno originalno pohištvo iz preteklih stoletij.