ŠOKANTNO POROČILO

Štiri slovenske reke smo skuhali!

Vipava, Savinja, Sora in Sava so kritično pregrete. Postrvi, lipani in sulci lahko poleti preživijo le še ob izvirih.
Fotografija: Smrdljiva gošča na gladini Save Bohinjke pri Lancovem
FOTO: BLAŽ RAČIČ
Odpri galerijo
Smrdljiva gošča na gladini Save Bohinjke pri Lancovem FOTO: BLAŽ RAČIČ

»Slovenske reke smo skuhali!« To je sporočilo, rdeči alarm biologa Petra Valiča, o nenormalnem dvigovanju temperatur na štirih slovenskih rekah. Niso le posledica vse hujših podnebnih sprememb in segrevanja ozračja, temveč tudi nespametnih človekovih posegov v vodotoke, obrežja in njihovo okolico.
Šarenka Mirka Bana iz RD Jesenice FOTO: RD JESENICE
Šarenka Mirka Bana iz RD Jesenice FOTO: RD JESENICE

Alarmantne podatke o dvigih maksimalnih temperatur Vipave, Savinje, Sore in Save od leta 1954 do danes, ki salmonidnim vrstam, kot so sulec, potočna postrv in lipan, ne omogočajo več preživetja v vseh delih rek, temveč le še blizu izvirov, je Valič predstavil večini od 64 ribiških družin pod okriljem Ribiške zveze Slovenije, zavodu za ribištvo, ministrstvu za kmetijstvo in zavodu za varstvo narave. Ni več veliko časa za ukrepanje.
Čeprav se je v dobrih 60 letih ozračje v povprečju ogrelo za eno do poldrugo stopinjo Celzija, se je močno spremenil padavinski in hidrološki režim (daljše suše in več poplav), je na pregrevanje naših rek močno vplival tudi povečan odvzem voda iz površinskih vodotokov in zalednih virov (znižanje pretoka pomeni tudi dvig temperature).
PROFIL REKE<br />
<br />
<br />
STRMEC REKE<br />
<br />
<br />
GRANULAT<br />
 
PROFIL REKE


STRMEC REKE


GRANULAT
 

Z regulacijami in sanacijami so marsikje z bregov odstranili tudi vegetacijo in stanje še dodatno poslabšali. S tem so po Valičevem mnenju temperature v vodotokih povišali za 1 do 5 stopinj Celzija (odvisno od velikosti in pretoka vodotoka). Dodatni dve stopinji so k dvigu vodnih temperatur prispevale velike akumulacije hidrocentral. Te so zlasti poleti navadne greznice, polne mulja in metana. Zaradi povečane kalnosti rek je manjši tudi koeficient svetlobne odbojnosti (prozornejše vode se segrevajo počasneje).
 

Sava in Savinja pretopli za sulca


Čeprav smo imeli zadnjo »normalno« zimo leta 1990, Valič na primeru štirih rek opozarja predvsem na človeški vpliv na segrevanje. Vipavo v okolici Mirna je denimo resno prizadela že regulacija v letih 1983 in 1984, ko so ob njej posekali kar 10-kilometrski pas vegetacije, potem pa leta 2012 še »sanacija« v okolici Renč. Zato je v posameznih delih poleti maksimalna temperatura vode celo od 25 do 27 stopinj Celzija.


Še poraznejši rezultati so za Savinjo v Laškem. Če je bila ta reka tam še leta 1991 lipanska in sulčja voda, od leta 2010 to ni več, saj maksimalne temperature dosegajo celo 30 stopinj Celzija. Po izvedbi protipoplavnih ukrepov namreč na posameznih daljših odsekih sploh ni več obrežne vegetacije, temveč le nizka trava. Še huje je s Poljansko Soro. Ta je s poletno temperaturo 22 do 23 stopinj Celzija postala kopalna voda in že pri Žireh neprimerna za salmonide (zanje je vsaka temperatura nad 18 stopinjami kritična). Sava, ki je bila še pred 50 leti sulčja voda vse do Zagreba, je zaradi gradnje savskih elektrarn čedalje bolj skuhana voda, še poudarja Valič.
 

Amerikanka res neavtohtona?


V več ribiških družinah kot koncesionarskih upravljavcih ribjega življa v večini slovenskih rek, potokov in jezer so precej jezni na državo, njene organe in institucije. Ribiči so tisti, ki vlagajo v naravo, v prostoru pa da pomenijo zelo malo, se pridušajo. Moti jih, da ribiške družine in celo zavod za ribištvo izgubljajo veljavo, zavod za varstvo narave pa da je nad vsemi.
Tako temu zavodu kot drugim državnim organom in ministrstvom očitajo, da jih pri upravljanju voda le omejujejo oziroma jih celo silijo, da bi iz salmonidnih voda odstranili neavtohtono ameriško postrv, čeprav ta v njih domuje že več kot 120 let in je ena redkih salmonidnih vrst, ki sploh lahko prenašajo vse hitrejše pregrevanje voda.


Predsednik Ribiške zveze Slovenije Miroslav Žaberl opozorja, da se salmonidni pasovi rek vse bolj krčijo, da se lipanski pas vse bolj bliža izvirom rek in da je treba ribam vračati njihov habitat. Rado Javornik, direktor Zavoda za ribištvo Slovenije, je napovedal, da bosta zavod za ribištvo in agencija za okolje imela sestanek na temo reševanja prav tako ogrožene potočne postrvi, saj se zaveda, da če v rekah ne bo rib, ob njih ne bo ribičev, in če ne bo ribičev, bo uničevanje rek še hujše.
 

Korošci odhajajo


Predstavnik RD Koroška je dejal, da mnogo ribičev zapušča njihove vrste, saj država ni naredila nič, da bi preprečila zamuljevanje Drave z avstrijske strani, in ker je dopustila, da Meža ni več vodotok, temveč le korito brez vegetacije, neprimerno za življenje rib. Če so imeli še pred leti kar 800 članov, jih imajo zdaj le še okoli 300.


Spet drugi pa so opozorili, da se je treba o ukrepih za izboljšanje stanja, pa naj gre za sanacije ali renaturacijo vodotokov, dogovarjati na terenu, in ne le v pisarnah. Marsikateri ukrepi so namreč izvedeni v popolnem nasprotju z navodili za varovanje rib, ptic, obvodnih živali in zahtevami za ohranjanje njihovih habitatov. Zaradi golosekov na brežinah rek je poletno pregrevanje voda vse močnejše, preživetje vodnih organizmov in rib pa vprašljivo, saj se nimajo ne kam skriti pred močnim soncem ne pred vse številnejšimi ribojedimi plenilci, kot so vidre, kormorani, sive čaplje in race žagarice.


Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije