Poslovil se je Prleški Tesla

DRAKOVCI – Ta ponedeljek, 24. septembra, se bodo svojci, prijatelji, sosedje in znanci na pokopališču pri Mali Nedelji poslovili od izumitelja, inovatorja, radio in avto mehanika, velikega ustvarjalca ter znanega Prleka in Slovenca, Ferdinanda Rantaša iz Drakovcev. Svoje utrujene oči je možakar z veliko začetnico za vedno zaprl v četrtek, 20. septembra, v domu starejših v Radgoni. Gotovo so vsaj na severovzhodu države redki ljudje s tako bogato in pestro življenjsko potjo, kot jo je imel Rantaša iz prleške vasice Drakovci, ki je v začetku leta vstopil v 96-letnico plodnega in ustvarjalnega življenja.

Njegovo ustvarjalnost in konjičke poznajo mnogi, predvsem starejši ljudje iz slovenske in avstrijske Štajerske, iz Pomurja in tudi od drugod. Posebej so pomembni njegovi dosežki na področju ohranjanja kulturne dediščine, najbrž pa le redki vedo, da je bil prav Ferdinand Rantaša eden od ustanoviteljev nekoč radgonskega gospodarskega velikana Elrada. Seveda je ob tem še veliko drugih dosežkov človeka, ki je še pred kratkim živel ob rojstni hiši, zdaj muzeju, v lepi hiši s sinovo družino, kar nekaj zanimivih zgodb iz Ferdovega življenja pa smo slišali ob vsakem našem obisku.

Med drugim tudi, zakaj so še pred kratkim vitalnega Prleka, ki sta mu nekoliko pešala le sluh in vid, imenovali kar Prleški Tesla, potem kako je mogoče, da je dedek Ferdo tudi pri 94 ali 95 letih brez vseh ovir vozil svojega več kot 30 let starega mercedesa, kako je obnovil, posodobil in vozil nad 250 starodobnikov najrazličnejših znamk, od mopedov do motorjev in avtomobilov, kako je zmagoval na moto dirkah, kako je izumil prvi avtomobil na elektriko ipd.

Ferdinand Rantaša se je rodil 8. januarja 1923, v hiši, kjer je še pred nedavnim odhodom v dom starejših živel, v Drakovcih, kjer je obiskoval OŠ pri Mali Nedelji. Starša sta imela srednje veliko posest, saj so redili živino, imeli pa so tudi konje. V hiši, h kateri je spadal tudi mlin v Biserjanah, se je rodilo pet otrok. Ker je imel oče kovaško-ključavničarsko delavnico, se je Ferdinand ob delu z očetom v delavnici navdušil za poklic mehanika, ki se ga je izučil pri znanem mojstru avtomehaniku Kozarju v Gornji Radgoni. Iz te zaplenjene delavnice je nastal Avtoremont, pozneje Avtoradgona oziroma današnji Arcont. Kot pomočnik avtomehanične stroke je hitro napredoval. Nekaj časa je kot pomočnik delal pri svojem mojstru Kozarju.

V času 2. svetovne vojne je bil zaposlen v tovarni Puch v Gradcu, kjer je izdeloval šobe za letalske motorje in se na tak način izognil služenja nemške vojske. Pozneje ga je pot vodila do samostojne obrti, ki jo je peljal tudi v Ulici Kneza Koclja in Koroški cesti v Mariboru. Ob tem ga je gnalo zanimanje za radio tehniko. S tem je prišel do novega poklica radiomehanika. Nekaj časa je imel v Radgoni radiomehanično delavnico, iz katere je pozneje nastal gospodarski velikan Elrad.

»Spominjam se, da so neki dan v delavnico prišli iz občine in dejali, da bo to državno podjetje, ki se bo imenovalo Elrad. Tako lahko trdim, da sva jaz in Milan Klemenčič ustanovitelja Elrada, ki je ob koncu obstanka, v času osamosvojitve, zaposloval 1600 delavcev. Tedaj se je pri meni izučilo več vajencev, med njimi tudi znana mojstra Maks Irgolič in Milan Pučko Pubi. Tu smo izdelali tudi 25 radijskih sprejemnikov, za katere je ohišja izdeloval mizar, ki je imel delavnico v Koratovem gradu v Črešnjevcih. Enega od teh hranim v svoji muzejski zbirki,« nam je ob svojem 95. rojstnem dnevu razlagal vedno prijazni Ferdo, ki je med prvimi po končanju 2. svetovne vojne, na današnji Partizanski ulici v Gornji Radgoni, sezidal novo hišo.

Po odhodu iz tedanjega Elrada se je spet posvetil avtomehanični in avtoelektrikarski stroki. Leta 1958 ga je pot znova vodila v Gradec v Avstriji, kjer je opravil mojstrski izpit in vodil lastno avtomehansko obrt do upokojitve leta 1983, ko jo je predal sinu Teodorju in snahi Sonji, ki sta se predlani upokojila. Sam se je še posebej spominjal najmanj 250 čudovitih starodobnikov, ki jih je med drugim obnovil, posodobil ter tudi vozil med organizacijo takih in drugačnih dogodkov in prireditev, povezanih z ohranjanjem starodobne tehnike.

Še lani, ko je bil že 35 let v pokoju, je del svojega prostega časa namenjal zbirki starih motorjev in radijskih sprejemnikov. Z motorji je bil povezan vse življenje. Spomini nanje so ostali v njegovi glavi in tudi na fotografijah. Ostala so tudi priznanja, ki jih je prejemal, ko je na dirkah osvajal prva mesta in bil nagrajen z lovorjevim vencem ter drugimi nagradami. Ker je bil v Gradcu član kluba starodobnih vozil OMFC, je leta 1958 pripeljal kolono oldtimerjev v tedanjo Jugoslavijo prek mejnega prehoda Gornja Radgona.


Za prehod kolone vozil, ki se je ustavila pred hotelom Radin v Radencih, prek meje z Avstrijo, je pridobil posebno dovoljenje na Dunaju in v Ljubljani. Ta predstavitev oldtimerjev se je vedno dogajala 1. maja. Seveda je bil v tej koloni vozil tudi sam udeleženec, vedno s po dvema princesama, saj je vedno, kot se spodobi za ljubitelje hitrih in dobrih vozil, imel rad tudi lepa dekleta. Med pevkami je bil najbolj zaljubljen v Nedo Ukraden, s katero se je pogosto srečeval.

Zanimivo je tudi, da je Ferdinand že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Mariboru predstavil svoj prvi otroški električni avtomobil, ki je bil uradno priznan. Skoraj vse je naredil sam, tudi prvi električni motor v Evropi. V njem se je tedaj peljal njegov takrat 10-letni sin, vožnja s tem avtomobilčkom pa je zabeležena tudi na ohranjenih fotografijah. Električni avto je dosegel 40 km/h. Kamor sta prišla, je bilo veliko začudenih gledalcev, saj so verjeli, da otrok nožno poganja avto.

Še veliko zanimivega je povezano s Ferdinandom. Med drugim to, da ga je nekdo zaradi njegovega poznavanja elektrike in izdelave avta na elektriko poimenoval kar »Prleški Tesla«. Ferdo se je spominjal tudi številnih zmag na moto dirkah in zanimiva je anekdota nastala leta 1952, ko je osvojil tri prva mesta na dirki na Cvenu. Vozil je motor DKW 350, ki si ga je priredil za dirke. Ko je domov prinesel tri lovorove vence, ki jih je dobil kot trikratni zmagovalec, mu je žena dejala: »Kaj nisi imel kakšne boljše ideje, da bi kupil kaj boljšega, ne pa te lovorove vence?« Seveda revica ni vedela, da gre za nagrade za zmagovalce.


Še ene resnične zgodbe se je Ferdinand spomnil ob našem zadnjem srečanju. Opisal je namreč dogodek, ko ga je kot 91-letnika pred slabimi petimi leti v njegovi hiški, ki je preurejena v muzej starodobne tehnike, nekdo poskušal oropati. Sam nam je ob tem povedal, da sta ga neko noč dejansko 'obiskala' nepridiprava in ga olajšala za nekaj neprecenljivih eksponatov iz njegove zbirke. »Bila sta dva, enega pa sem si posebej zapomnil po rdeči kapi. Žal je bila tema in več nisem videl, zato pa sem uporabil svojo pištolo plašilko, ki ima zelo močen pok. In prav smešno je bilo videti, kako sta bežala. Sam sem poklical policiste, ki so zadevo prevzeli v svoje roke«, nam je razkril Rantaša.

Zdaj ko se od tega velikega moža poslavljajo, si lahko obiskovalci Gornje Radgone in tamkajšnjega muzeja Špital ogledajo posebno razstavo, ki so jo odprli letos junija v okviru vseslovenske prireditve Noč muzejev. Na ogled je namreč razstava iz cikla Zbiralci: Radii, na kateri predstavljajo nekaj najbolj zanimivih radiev iz bogate zbirke Ferdinanda Rantaše. Svojim dedičem je zapustil okoli 110 starih radiev velike vrednosti, nekoč pa jih je bilo že več kot 300.

Kot je ob odprtju razstave povedala njena avtorica Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, se je v petdesetih letih 20. stoletja začela elektrifikacija podeželja na skrajnjem severovzhodu države, kar so mnogi sprejeli prijazneje kot kasneje telefone. »Prvotno je bila elektrika uporabljena v gospodinjstvih za razsvetljavo, le posamezniki so jo uporabljali tudi za pogon kmetijskih strojev. Radie so prva gospodinjstva začela kupovati v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, televizorje 20 let kasneje. Ti aparati so postali prostor druženja, saj so se ob radiu in televizorju družili tudi ostali vaščani.«