MILAN MAVER

Karikaturist, ki nikoli ni maral oblasti

Objavljeno 15. april 2019 21.12 | Posodobljeno 15. april 2019 21.12 | Piše: Ciril Gale

Pomembno se mu zdi spopadati z vsem tistim, kar je v družbi bolnega, popačenega, zlaganega in licemernega, zlasti pa z neumnostjo, ki se bohoti na vse strani.

Decembra letos, še v letu, ko Delo praznuje 60 let, bo minilo natanko trideset let, odkar se je tedaj 61-letni Milan Maver poslovil kot karikaturist Dela s 40-letnim stažem. Avtor zdaj že legendarnega Jake Sulca, gospoda Jakobsona, pisec Pisma mojemu delegatu in še prej Pisma mojemu poslancu je v zasluženi pokoj odšel z besedami, da »verjame v neuničljivost neumnosti, nesposobnosti, povprečništva in balkanske norosti«.

Risal je od mladih nog

Milan Maver, ki bo v ponedeljek, 15. aprila, dopolnil 91 let, je bil vse življenje zelo dejaven na različnih področjih, zato nihče ni
image
Dober politični karikaturist se giblje v mejah, ki jih družba še prenese, pa se neprestano pomika naprej, pravi Milan Maver. FOTO: IGOR MODIC
pričakoval, da bo odtlej samo sedel doma pred televizorjem. Še ustvarja in je za svoja leta kar neverjetno umsko in telesno vitalen. Karikaturist, avtor stripov, satirični pisatelj, smučarski strokovnjak, novinar in še marsikaj. Sam pravi, da je ves čas le novinar, zato ni presenetljivo, da še danes napiše kakšno pismo bralca.

Bolezen posebne vrste
Na ovitku svoje knjige Bog živi vse barabe je zapisal: »Ne morem pomagati, nikoli nisem maral oblasti. Ne prejšnje ne sedanje, in že zdaj vem, da tudi nobene prihodnje ne bom ljubil, pa kakršna že bo. To je tako kot neke vrste bolezen, ki je še ne znajo pozdraviti …« V knjigi satirično komentira pojave v sodobni družbi, kot je tajkunizacija.

Rodil se je leta 1928 v Ljubljani, a je kar precej časa preživel zunaj domovine. Risal je od mladih nog in to je bilo skoraj edino razvedrilo, ki si ga je v skromnih razmerah lahko privoščil. Ko so se starši ločili, se je mati preselila v Zagreb, a so člani družine ohranili redne stike. Nekega dne, ko Milana ni bilo doma, je mati pod njegovo posteljo odkrila kupe risb. Odnesla jih je s seboj, ne da bi sinu to povedala. V Zagrebu jih je pokazala prijateljem na likovni akademiji, ti pa so ji predlagali, naj sina pripelje na sprejemni izpit, saj bo brez dvoma sprejet. Na izpitu je bilo kakšnih dvajset kandidatov, on pa se je prvič srečal s slikarskim stojalom, platni, ogljem ipd. Nekaj časa je s strahom pogledoval, kako so drugi vehementno risali po podlogah. Zanj je bilo to preveč, saj je menil, da ni dovolj nadarjen, da bi se lahko kosal z njimi. Ob prvi priložnosti je pobegnil in se ni nikoli več vrnil.

Zameril se je profesorju

Pozneje se je vpisal na fakulteto za arhitekturo v Ljubljani, a je ni končal, čeprav je imel ves čas izvrstne ocene. Zaradi neke izjave se je zameril profesorju Edvardu Ravnikarju in tik pred diplomo je opustil študij, med katerim je spoznal več sošolcev, ki so pozneje tudi sodelovali z mediji: Miki Muster, Marjan Bregar, Marjan Amalietti in drugi.

Že kot študent arhitekture je Milan Maver honorarno risal za Ljubljanski dnevnik; prvo karikaturo je objavil konec 40. let, vzporedno je ves čas risal tudi stripe, za katere je besedila večinoma pisal Miloš Mikeln. Strip z besedilom znotraj slik je namreč veljal za produkt ameriškega gnilega kapitalizma, zato so ga nadomestili z njegovo starejšo obliko in jo poimenovali slikanica. Večinoma s tremi slikami v enem nadaljevanju so izhajale v tedanjih dnevnikih in tednikih v Sloveniji. Sicer pa je termin slikanica za strip slovenska posebnost; nikjer drugje besedilo pod risbami ni vzrok za drugačno ime zvrsti.

Kaj je sporočal Jaka Sulc

Milan Maver je ves čas objavljal tudi aktualne satirične karikature. Ena od njih je znameniti Jaka Sulc, njegov edini pravi strip z besedilom v oblačkih, ki je izhajal v Ljubljanskem dnevniku med letoma 1959 in 1968. Zanimivo je, da zaradi tega ni imel težav s cenzuro, medtem ko je imel Miki Muster s svojimi povsem nepolitičnimi stripi več problemov. Maver pravi, da morda na Sulca
image
Strip s tem junakom še danes velja za najboljši slovenski satirični strip iz časa socializma.
niso gledali kot na strip, temveč le kot na karikaturo v enopasični obliki. Karikature je objavljal tudi v Pavlihi in Delavski enotnosti, dokler se ni leta 1967 redno zaposlil kot komentator in karikaturist pri Delu.

V sobotni prilogi Dela je objavil naslednje serije satiričnih in reportažnih podlistkov: Pisma mojemu poslancu, Za 50 centov Amerike, Pisma mojemu delegatu in Gospod Jakobson.

Nekatere je zbral v knjigah: Humoristova petletka (1964), Samoupravljanje (1967), 2 x 21 (1968). V knjižni obliki je izdal tudi satiričnokarikaturistični strip z vsebinsko zaključenimi pasicami Jaka Sulc. V knjižnih izdajah so izšli še stripi v obliki slikanice z besedilom pod slikami, pri katerih je bil Maver le ilustrator v realističnem stilu: Jure (1954), Činč na sledi (1955), Viharna pomlad (1956); kot avtorja prvih dveh sta navedena Brodar in Jezernik (Brodar je psevdonim Ludvika Burgerja), v tretji je pisec besedila Rado Kragelj (psevdonim Miloša Mikelna). Stripe je risal tudi za Pionirski list, Tedensko tribuno, zagrebški Plavi vjesnik in še za nekatere.

Boj s stališči

Maver je eden od pomembnih karikaturistov starejše generacije, ki so glavnino svojega opusa ustvarili v obdobju socializma. Zanj je značilna risba s skopimi tankimi linijami, brez senčenja, z vtisom hitre, vešče izvedene skice. Njegove karikature kakor sploh karikature tistega časa imajo največkrat posebej natisnjene podnapise, medtem ko danes karikaturisti spremne besede običajno navajajo v oblačkih (tako je od začetka nastopil tudi Juri). Karikaturisti so v obdobju socializma zelo redko narisali kakšno konkretno politično osebnost, tako tudi pri Mavru v glavnem nastopajo anonimni, tipizirani birokrati z narokavniki, medtem ko se je Franco Juri takoj uspešno lotil resničnih oseb.

Že v času socializma so Mavru nekateri očitali, da v njegovih karikaturah ni konkretnih ljudi. Odgovarjal je, da se mu ne zdi pomembno, ali je na karikaturi konkretna oseba, kajti karikatura, satira je resda boj, vendar ne boj z določenim sekretarjem, ampak s stališči; sekretarji, politiki in drugi vplivneži se menjavajo, stališča pa ostajajo; pomembno se je predvsem spopadati z vsem, kar je v družbenem sistemu bolnega, popačenega, zlaganega in licemernega, zlasti pa z neumnostjo, ki se bohoti na vse strani; čemu napadati enega samega politika, če je splošno znano, da socialistični samoupravni sistem pozna tudi može v sivem, ki stoje za raznimi odločitvami.

Preroške besede

Ostrina satire je po Mavrovem mnenju stvar satirikove taktike: »General, ki ne zasede vsega ozemlja, ki bi ga lahko zasedel, je slab general, general, ki v bitki izgubi glavo, ker je hotel biti preveč korajžen, pa je neumen general. Tako je tudi s karikaturistom. Dober politični karikaturist se giblje v mejah, ki jih družba še prenese, vendar pa se neprestano pomika naprej.« Očitno je znal kot spreten smučar uspešno krmariti svoje satirično pero skozi socialistično demokracijo, trikrat je celo dobil najvišje priznanje za novinarsko delo – Tomšičevo nagrado (1957, 1964, 1969).

Njegova najbolj znana stvaritev je lik Jake Sulca. Strip s tem junakom še danes velja za najboljši slovenski satirični strip iz časa socializma. Sulc je čudaški tip, z velikim nosom in enim samim lasom na glavi, zdi se nekoliko omejen, zato lahko blekne marsikaj, ne da bi mu kdo zameril, je koleričen in povsod zabada nos, dobi po njem, a se ga nič ne prime in ga nič ne izuči. Potem ko je Maver nehal risati ta strip, je Sulca uporabljal samo še kot maskoto ob naslovu svoje serije satiričnih tekstov Pisma mojemu delegatu.

Z današnjega vidika so seveda socialistične karikature in satire, tudi Mavrove, videti precej zbledele in stereotipne, toda to je v
image
Jure iz leta 1954 je bil strip v obliki slikanice z besedilom pod slikami.
bistvu običajna usoda satire, vezane na svoj čas. Kljub vsemu pa tudi na tem področju zmeraj nekaj obdrži svojo vrednost in včasih celo aktualnost, kajti Mavrove besede o neuničljivi neumnosti so bile pravzaprav preroške.

Heretični smučarski učitelj

Velika ljubezen njegovega izjemno dinamičnega življenja je – smučanje. Ko znaš smučati, pravi Maver, ne drsiš po strmini, temveč letiš kot z jadralnim letalom. Kot smučarski strokovnjak je napisal in ilustriral tudi več strokovnih knjig o smučanju, v obdobju 1969–1976 je v ZDA celo vodil profesionalno smučarsko šolo. Ves čas si je prizadeval, da bi smučanje postalo dostopno vsakomur. Zato je ustanovil Smučarsko društvo Snežinka. Ker pa so kmalu začeli favorizirati člane družbene elite, je ustanovil še Smučarsko društvo Novinar.

Verjamem v neuničljivost neumnosti, nesposobnosti, povprečništva in balkanske norosti, so bile besede, s katerimi je odšel v pokoj.

Marsikomu njegova smučarska dejavnost ni bila všeč, saj je v nasprotju z uveljavljenimi normami vedno zagovarjal tisto, za kar je bil prepričan, da je prav. Zato je bil nenehno v sporu s smučarskimi avtoritetami. Opozarjal je na nekatere napake, s pojavom carving smuči bi se moral spremeniti tudi način smučanja. Zato je napisal knjigo Kako smučati z novimi smučmi, in na njeni naslovnici pripisal: Heretične misli smučarskega učitelja. Vsebina namreč ni bila v skladu z uradno politiko SZS.
Mojster Milan Maver ne miruje. Končal je osnutek knjige 6000 kratkih let smučanja, ki bo v obliki stripa. Govorijo predvsem fotografije in stare slike, besedilo pa je zgolj podpis pod njimi. Meni namreč, da strokovnih knjig skoraj nihče več ne bere, on si pa želi, da njegova ne bi ostala nedotaknjena na knjižni polici.
Deli s prijatelji