SIMBOL SLOVENSTVA

Aljažev stolp plačala nečakinja

Objavljeno 06. december 2018 18.36 | Posodobljeno 06. december 2018 18.36 | Piše: Domen Mal

Za simbol slovenstva veliko prispevala Marija Žagar iz svoje dediščine. Nesrečna v ljubezni je stricu Jakobu kuhala do njegove smrti.

V začetku oktobra so prenovljeni stolp vrnili na staro mesto.
DOVJE – »Stric, ali ste vso mojo dediščino vtaknili v triglavske koče?« je menda nekega lepega dne ob koncu 19. stoletja vprašala dovškega župnika Jakoba Aljaža nečakinja Marija Žagar. »Zdaj boste morali dati tisti denar na svetlo, poročila se bom.« Pa ga ni dal, ker se je proti Micki spet hudo zarotila usoda.

Prvič se je, ko sta s sestrico Manco Žagar v otroških letih ostali brez mame in očeta, ki sta se smrtno ponesrečila. Žagarjevo kmetijo so prodali, denar od prodaje pa so naložili v banko na imeni mladoletnih hčerk Marije in Mance. Strica Jakoba Aljaža, brata njune matere, so določili za skrbnika njunega denarja.

1952. je umrla Marija Žagar.

Stric Jakob je bil vzoren varuh. Že ob začetku kaplanovanja v Tržiču je nečakinji vzel s seboj, z njim sta odšli tudi na Blejsko Dobravo, Marija pa je šla z njim tudi leta 1889, ko so ga premestili za župnika na Dovje. Kot farovška kuharica je ostala pri njem do njegove smrti 4. maja 1927.

Brez nje bi naredil pol manj

Natančno se ve, da je bila Marija na Dovjem izvrstna korovska pevka, odlična citrarica in ves čas organistka, vodila pa je tudi cerkvene zborovske pevske vaje. Gotovo jo je marsičesa ali celo vsega naučil stric Jakob, ki je vse te njene vrline v svojih spominih tudi opisoval. Iskalec manj znanih dogodkov iz slovenske planinske zgodovine Franci Ekar iz Kranja pravi, da se je ohranil Aljažev zapis o nečakinji Micki: »Brez tebe, Micka, bi pol manj naredil po planinah.«

image
Marija Žagar je bila pevovodkinja, organistka, citrarica in kuharica pri stricu.

Nekaj od tiste polovice naj bi bil stolp na vrhu Triglava, za kar je bilo treba odšteti precej denarja. Kleparski mojster Belec iz Šentvida nad Ljubljano, ki ga je izdelal in leta 1895 postavil tja, kjer stoji še zdaj, je pač izstavil račun, le neznaten del tega zneska je šel za nakup zemljišča na vrhu Triglava. Aljažev stanovski kolega in biograf Janko Mlakar je napisal, da je bila pogodba o nakupu zemlje le simbolni dokument, nobenega dvoma pa ni, da je bil Aljaž lastnik stolpa na vrhu gore. Istega leta 1895 je Aljaž zapisal v dovško župnijsko kroniko: »Turn sem podaril Slovenskemu planinskemu društvu.« Zemlje, kjer stoji, ni niti omenil, saj ni bila njegova. Toda »turn« na vrhu je uradno še vedno last vseh slovenskih planincev in se imenuje po Aljažu – čeprav ga je plačala njegova nečakinja Micka.

Tisti dan, ko so stolp postavili, je bil Jakob Aljaž v Staničevi koči, ki se je takrat imenovala Dežmanova. Na gori je svoj stolp videl šele teden pozneje, ko ga je prišel blagoslovit in ko so ob njem družno zapeli njegovo pesem Oj, Triglav, moj dom.
Kot je zapisano, mu je nečakinja Marija omenila, da naj bi ji vrnil denar, ki je šel za stolp, ker da se bo poročila. V resni zvezi je bila z nekim Hansom, Bavarcem, ki pa se je tik pred načrtovano poroko smrtno ponesrečil na Dovški Babi v Karavankah. Potem ji je dvoril neki Čeh Pavlek, ki je bil zaposlen pri kopanju cestnega predora pod Ljubeljem. Kot piše pisatelj Ivan Sivec v knjigi Triglavski kralj, romansiranem življenjepisu Jakoba Aljaža, ji je prihajal pod farovško okno prepevat podoknice in župnik je prosil prikupno kuharico, naj se čim prej pokaže, »drugače bo še kdo mislil, da podoknica velja meni«. Pa tudi ta ljubezen ni trajala dolgo, ker so Čeha premestili na Tirolsko.

Nikoli se ni poročila

image
Tako je zapisal Aljaž Jakob v dovško kroniko: Turn podaril Slovenskemu planinskemu društvu 1895.
Najbrž najtrdnejša Mickina zveza je bila z domačinom iz Mojstrane, Paštbarjevim Janezom. Takrat je farovška kuharica spet spomnila skrbnika zapuščine, naj ji vrne denar. Njeno razmerje z Janezom je bilo gotovo resno. Nekega dne, ko se je župnik vrnil domov prej, kot je bilo pričakovati, in je hotel suknjo obesiti v omaro, je iz nje stopil Janez. A se niti ta Mickina zveza ni končala srečno. Janeza so vpoklicali v vojsko, bil je ranjen, v bolnišnici na Dunaju so mu odrezali nogo, zaradi gangrene je umrl. Jakob Aljaž se je z vlakom odpeljal v prestolno mesto monarhije in izposloval, da so na naslednji vlak proti Kranjski naložili krsto z nesrečnim slovenskim vojakom, da so ga pokopali na domačem Dovjem.

Marija Žagar, farovška Micka, se ni nikoli poročila. Do 4. maja 1927, ko je Aljaž umrl, je bila pri stricu kuharica, potem se je preselila h Golobovim na Dovjem, zadnja leta življenja pa je preživela v jeseniški hiralnici, kjer je 15. februarja 1952 umrla. Dva dni pozneje jo je le nekaj pogrebcev v visokem snegu in snežnem metežu pokopalo na dovškem pokopališču blizu Aljaževega groba. Njen grob, še vedno brez napisa, je šele pred kratkim odkril Franci Ekar.

Enako z zamikom kakšnega tedna kot leta 1895 so letos na vrhu Triglava blagoslovili Aljažev stolp. Sredi septembra letos se je nekdanji dovški župnik France Urbanija rad odzval prošnji, naj opravi tisto, kar polepšanemu turnu še manjka. »V rekordnem času smo prišli na Triglav, tam sem zmolil Te Deum in še kaj, blagoslovil stolp, da je spet dobil dušo, in se enako hitro vrnili v dolino,« nam je povedal France Urbanija, ki je vrsto let preživel pod isto farovško streho, kot sta jih Jakob Aljaž in Marija Žagar. 
Deli s prijatelji