ZGODOVINSKO

Celjski grad preselili v srednji vek (FOTO)

Društvo Galiarda prikazalo starinske plese in glasbo. Obiskovalci so se preizkusili tudi v hoji s hoduljami, metanju podkev in pisanju gotice.
Fotografija: KUD Galiarda je bil lani izbran tudi za projekt Živa zgodovina v Celju. FOTO: arhiv KUD Galiarda
Odpri galerijo
KUD Galiarda je bil lani izbran tudi za projekt Živa zgodovina v Celju. FOTO: arhiv KUD Galiarda

Kot marsikoga v kulturi je tudi Kulturno umetniško društvo (KUD) Galiarda iz Celja močno prizadel koronavirus in vsi ukrepi, povezani z njim. Čeprav so jim odpovedali številne nastope, pa se še naprej trudijo in poskušajo iz nastale situacije potegniti kar se da največ. Tako so se v zadnjih mesecih povezali s številnimi bližnjimi društvi in organizacijami. S Športno umetniškim društvom Rifnik so na vzpetini Rifnik nad Šentjurjem pripravili zelo uspešno Keltsko popoldne, kjer se je plesalo, igralo in mečevalo, obiskovalcev pa kljub slabemu vremenu ni manjkalo. »To nas je spodbudilo, da svoje poslanstvo širjenja srednjeveškega vzdušja nadaljujemo,« pravi Barbara Suša, predsednica KUD Galiarda, srednjeveške plesne skupine, ki jo je leta 2001 ustanovila Vojničanka Milanka Kralj, ta je te plese tudi poučevala. Kraljeva je v Galiardi vztrajala do leta 2015, potem pa vodenje prepustila Barbari Suša, ki ji je še isto leto uspelo v društvo privabiti tudi nekaj novih plesalcev. »Letos smo se z Mladinskim centrom Celje dogovorili, da prikažemo svoje starinske družabne igre otrokom na njihovih kreativnih počitnicah po mestnih četrtih Celja. Prav tako smo se povezali z lokalnim turističnim Zavodom Celeia Celje in minulo nedeljo uspešno prikazali srednjeveško življenje na celjskem Starem gradu,« nam pove predsednica. In doda, da ob njihovih plesih ni manjkala niti živa glasba, saj imajo v svojih vrstah tudi dve glasbenici, ki sta epidemijo dobro izkoristili za učenje novih plesnih skladb.

KUD Galiarda je bil lani izbran tudi za projekt Živa zgodovina v Celju. FOTO: arhiv KUD Galiarda
KUD Galiarda je bil lani izbran tudi za projekt Živa zgodovina v Celju. FOTO: arhiv KUD Galiarda

Številni obiskovalci so se preizkusili tudi v hoji s hoduljami, metanju podkev in pletenih obročev, v pisanju gotice, pritiskanju pečatnika na starinske kuverte, igranju namiznih iger in balinčkanju. »Vse skupaj je bilo ovito v vonjave srednjeveške čorbe, ki se je kuhala na odprtem ognju,« pove Barbara Suša. Na podlagi tega, da so v prvi vrsti plesna skupina, pa so za celostno podobo življenja v taboru (šotor, lokostrelstvo, razstava orožja in met sekiric) zaprosili za pomoč še prijatelja iz Gorenjske, Klemena in Aljošo Vrabca, ki sta kot vitez Klement Aslinški ter njegov sin vitez Aljoša Begunjski njihov tabor povzdignila na višjo raven. Številni obiskovalci celjskega gradu so bili z njihovo izvedbo več kot zadovoljni. A energije imajo še dovolj, zato tudi konec avgusta v središču Celja pripravljajo dva nastopa, v začetku septembra pa se bodo selili še na Dneve tabora v organizaciji Turističnega društva Tabor – Št. Jurij. Konec leta pa zaključili s svojim 3. tradicionalnim plesnim festivalom na Ljubečni.

Barbara Suša z vitezoma FOTO: arhiv KUD Galiarda
Barbara Suša z vitezoma FOTO: arhiv KUD Galiarda

Zanimivo je, da člani KUD Galiarda prihajajo iz vse Slovenije. Trenutno jih je že 28, druži pa jih ljubezen do umetnosti, plesa in zgodovine. Potem ko je vodenje društva prevzela Barbara Suša, se jim je število nastopov podvojilo, lani, denimo, so jih imeli celo več kot 40, kar je bil svojevrsten rekord za majhno amatersko društvo, v katerem so vsi plesalci seveda prostovoljci. Sicer pa ohranjajo in plešejo avtentične starinske plese iz 15., 16. in 17. stoletja in z njimi nastopajo na srednjeveških dnevih, porokah in drugih pomembnejših dogodkih doma in tudi po Evropi. V Sloveniji je sicer aktivnih sedem tovrstnih plesnih skupin, med plesi pa prevladujejo angleški in francoski. Slednji, zlasti galiarda, po katerem je društvo tudi dobilo ime, so najtežji. Sicer so se v skoraj dveh desetletjih naučili okoli 60 plesov. Da so njihovi koraki čim bolj pristni, se učijo po zapisih plesnih učiteljev iz 15. stoletja, a se najdejo tudi še starejši. Predvsem pa so ti plesi precej bolj umirjeni, veliko je predvsem raznih obratov. »Njihova največja posebnost je, da imajo plesalci roke ob telesu in ne na ramenih, kot je denimo značilno za polke in valčke,« pravi Barbara Suša. Njihova posebnost in dodana vrednost pa so tudi kostumi, ki jih mnogi občudujejo.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije