Boginja se je vrnila
V Narodnem muzeju Slovenije so odprli razstavo akademskega kiparja Boštjana Kavčiča z naslovom Vrnitev boginje Izide. Razstava je bila najprej na ogled v Tolminskem muzeju, leta 2023 pa je odpotovala v Narodni muzej egipčanske civilizacije (NMEC), kjer si jo je ogledalo okoli 50.000 obiskovalcev.
Kipar Kavčič je navdih poiskal v naravi in zgodovini. Kot je povedal, serija trinajstih boginj združuje njegovo petindvajsetletno kiparsko snovanje v kamnu in željo po upodobitvi motiva ženskega kreativnega principa: »Za zgodbo o izginuli Izidi sem izvedel naključno, ko sem si v Tolminskem muzeju leta 2018 ogledal razstavo Stari bogovi obmolknejo in odkril povezavo s kipi, ki sem jih takrat že ustvaril.
Mit o izgubljeni boginji me je tako pritegnil, da sem začel raziskovati različne likovne upodobitve Izide. Pozneje se je rodila ideja za nastanek serije kipov boginj, na katero so vplivale upodobitve iz starega Egipta; denimo, barvni kontrast med zlatom in lapisom lazuli, kot je na Tutankamonovi nagrobni maski.«
Železnodobno kultno mesto
Dr. Boštjan Laharnar, vodja Oddelka za arheologijo Narodnega muzeja Slovenije in koordinator razstave, pravi, da arheološke najdbe z Berlotovega roba nakazujejo, da so na tem najdišču med 5. in 1. stoletjem pred našim štetjem častili neko žensko božanstvo, morda posoško železnodobno interpretacijo Izide.
»Taki razlagi v prid je tudi podatek o odkritju bronastega kipca Izide sredi 19. stoletja, ki pa se je pozneje izgubil. Ohranjene najdbe so zaponke in drugi deli noše, različni pripomočki in orodje. Med najdbami sta tudi okrogla srebrna ploščica z upodobitvijo lunarnega cikla in odlomek bronaste situle z napisom v venetski pisavi. Predmeti so dobro ohranjeni in vse kaže, da so jih darovali z obešanjem in pribijanjem na neke nosilce, verjetno na lesene stene ali celo drevesa.«
Laharnar dodaja, da je med železnodobnimi arheološkimi najdišči Šentviške planote Berlotov rob poseben: »V tem primeru ne gre za grobišče kot v bližnjih Lipcah na Ajdovskem britofu ali v Jerovci, prav tako tod ni bilo navadne naselbine. Nenavadno veliko arheoloških najdb, na od kraških pojavov povsem preoblikovanem skalnem hribu, prej kaže na železnodobno kultno mesto oziroma svetišče v naravi. Predrimski železnodobni prebivalci (na primer Kelti) so namreč ob breznih, jamah, naravnih mostovih, izvirih, rekah, barjih in močvirjih, kjer narava izrazito kaže svojo moč ter domišljijo, odlagali najrazličnejše predmete.
Tako so tudi na Berlotovem robu bojevniki verjetno darovali orožje za bojno srečo ali po srečno prestanem bojevanju, poljedelci orodje za dobro letino, drugi pa posode, sponke in druge dragocene predmete. Preseneča tudi kombinacija predmetov, v katerih se zrcali znanje in vedenje takratnih prebivalcev. Pletena srebrna ovratnica in nekateri drobni okrasni predmeti pričajo o veščih rokodelcih, astralna simbolika o ukvarjanju z astronomijo, napis pa o uporabi pisave. Ravno poznavanje pisave in astronomije pa je bilo v času železne dobe v domeni redkih, med njimi so bili najbrž tudi svečeniki, ki so skrbeli za kultno mesto ter religiozno življenje na Berlotovem robu.«
Taki razlagi v prid je tudi podatek o odkritju bronastega kipca Izide sredi 19. stoletja, ki pa se je pozneje izgubil.
Glede na najdbe se zdi, da je svetišče na Berlotovem robu zamrlo s prihodom Rimljanov, je še zapisal Laharnar: »Najmlajše najdbe so povezane z rimskimi vojaki, med njimi izstrelka za pračo in katapult ter posebna oblika sponk. Kaže, da so rimski osvajalci prekinili oziroma prepovedali tukajšnjo stoletno kultno prakso, ki je bila gotovo pomemben del identitete predrimskih prebivalcev. Tako je Berlotov rob vse do odkritja arheoloških najdb dobrih 2000 let pozneje postal le še en skalnat hribček v slikoviti šentviškogorski pokrajini.«
Diplomiral iz bančništva
Akademski kipar Boštjan Kavčič se je rodil leta 1973 v Šempetru pri Gorici. Osnovno šolo je obiskoval v Tolminu, srednjo elektrotehnično šolo v Novi Gorici. Leta 1997 je diplomiral iz bančništva in financ na EPF v Mariboru. Med letoma 1997 in 2003 je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V času študija je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado za kiparstvo, diplomiral je pri prof. Luju Vodopivcu. V letih 2003–2005 je bil štipendist ministrstva za kulturo za podiplomski študij videa na ALUO v Ljubljani in leta 2007 magistriral pri prof. Sreču Draganu. Predstavil se je na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah, udeležil se je več mednarodnih simpozijev ter postavil več javnih del.
