Ne me basat': Dovolj je, če rečeš, daj mi mir

Ljudje si želimo miru na svetu, zase pa še malo bolj. Smo proti vojni. In če kaj, potem si zase ne želimo vsakdanjih spopadov v lastnem vsakdanjiku.

Mir na svetu je za vse ljudi, mir za nas pa je le za enega.

Če iščemo pomen miru v Svetem pismu, se pojavi hebrejska beseda, ki jo prevajamo kot mir, shalom. Piše, da način uporabe besede shalom ne pomeni občutka miru ali odsotnosti konflikta. Namesto tega je shalom, mir, rezultat pravih odnosov z Bogom, drug z drugim in s stvarstvom. Koncept miru da je celovitost v vsem življenju.

Ker je te čase shalom na nekoliko slabem glasu, in to po krivici, saj beseda ne more biti kriva za nič, kriv je lahko le tisti, ki jo nemarno uporablja, velja pobrskati zunaj te besede – in kaj se pokaže. Da je po Svetem pismu Božji mir, »ki presega vsak razum«, harmonija in umirjenost telesa, uma in duha za ljudi, ki zaupajo v Božjo moč in milost.

Po tem lahko sumim, da vojna za mir traja tako rekoč od nekdaj.

Ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, pišejo, da je mir zgrajen na temeljih drugih duhovnih praks: povezanosti, sočutja, pravičnosti, enotnosti. To da je cilj vseh duhovnih ljudi. Mir je notranje stanje dobrega počutja in umirjenosti. Je tudi zunanji projekt spodbujanja nenasilja, reševanja konfliktov in sodelovanja v svetu.

In, opsa, še nekaj izvemo: koren hebrejske besede za mir šalom pomeni celota in kaže na ta dvojni pomen: mir v sebi in mir med ljudmi.

Razen če ti kdo predlaga, da iz ene naredi dve državi, da bo mir. Ampak to je oni drugi mir za dolarje.

Mir v sebi je nekaj povsem drugega. Pravijo tako …

Notranji mir da je globoko stanje umirjenosti, sprejetosti in zadovoljstva. Pomeni biti v harmoniji s seboj, drugimi in svetom okoli sebe. Ne gre za odpravljanje izzivov ali težav, temveč za krmarjenje skozi njih z mirnim in sprejemljivim umom.

Evo, tako teorija. Bolj jo bereš, manj miren si. V ozadju teorije o miru pa prav diši po vojni za mir.

Človek bi pa rad imel samo en preprost mir zase.

Nekateri ljudje nočejo miru, ker pravijo, da se potem dolgočasijo. Nekateri pravijo, da so ljudje, ki ne znajo biti sami s seboj in se zato dolgočasijo, v težavah, saj jim manjka ustvarjalnosti.

No, to ni res: ljudje, ki so bolj nagnjeni k dolgočasju, so pogosto bolj ustvarjalni in znajo bolje najti nove rešitve za probleme. Toda koristi dolgčasa presegajo zgolj ustvarjalnost. Raziskovalci so ugotovili, da lahko doživljanje dolgčasa povzroči tudi večjo empatijo in sočutje do drugih.

To je za tiste, ki se dolgočasijo, sijajna novica.

Za nas, ki se nikoli, bi pa radi imeli mir, pa ne.

Namreč, ko se ljudje dolgočasijo in jih nenadoma popade kreativnost, radi najedajo one, ki si želijo samo miru.

Ko izražajo svojo kreativnost, ti jemljejo tvoj mir takrat, ko te kreativnost drugih niti malo ne zanima.

Poslušam dohtarja … Pomanjkanje časa, ki ga preživimo sami, odpira vrata dolgotrajnemu stresu, ki bo negativno vplival na zdravje. Lahko se pojavita tesnoba in depresija, in ko se poslabša duševno zdravje, lahko sledi fizično zdravje, saj je stres povezan z vsemi boleznimi.

Pomanjkanje časa, ki ga preživimo sami, lahko vpliva tudi na uspešnost, zlasti če se zanašamo na ustvarjalnost. Tako kot mnogi vidiki življenja se tudi ustvarjalnost opira na ravnovesje medsebojnih odnosov v družbi, kjer vas navdihujejo drugi, in časa, ki ga preživite sami, da razmislite in razvijete svoj občutek identitete.

Ne glede na poklic, spol ali družbeni status potrebujemo čas, da opravimo stvari, ki so za nas pomembne.

In potem se pojavi en tak, ki ga je sredi dolgočasenja zadela razsvetlitev in se hoče s tabo o tem pogovoriti prav takrat, ko ti rabiš največ miru.

Zato je imeti mir zase povsem nekaj drugega kot dolgočasje, ki je kakor osnova, da dobiš neko idejo. Življenje je tisočkrat prekratko, da bi se dolgočasili, to se ve, kdo je rekel.

Da bi živeli svobodno in srečno, moramo žrtvovati dolgčas. To ni vedno lahka žrtev. Ampak, a ne, za tiste, ki nam ni nikoli dolgčas, ni težav.

Le svoj mir moramo imeti.

To bi moralo biti med temeljnimi človekovimi pravicami. Imeti svoj mir.

Da bi imeli svoj mir, Američani kupujejo orožje.

Nam se zdi, da ga bomo imeli le, če bo naokoli begalo čim manj norcev z orožjem.

Listina človekovih temeljnih svoboščin velja za vse ljudi.

Mogoče zato ni v njej pravice do lastnega miru, ker bi bila v iskanju miru še večja gneča, če bi bil predpisan vsem.

Ljudje se dosti prepirajo, če so človekove pravice pravilno postavljene, in največkrat pomaga, če si poskusimo predstavljati svet brez človekovih pravic. Potem je malo lažje.

Ampak še hujši kot svet brez človekovih pravic je svet, kjer človek nima miru zase.

V bistvu bi za mir na svetu lahko naredili največ, če bi imeli mir zase in bi ob tem imeli dovolj časa za seks.

Vse se začne z mirom, a ne … No, otrok se začne s seksom, a dejansko se tako v miru rodi največja želja po življenju.

Potem pa pridejo tisti, ki jim je dolgčas, s svojimi idejami, in je nenadoma ves svet v vojni. Tu postane teorija, da doživljanje dolgčasa povzroči tudi večjo empatijo in sočutje do drugih, malo hecna.

Dovolj je že, če jim rečeš: »Daj mi mir.« Dokaz več, da je mir zares temelj človekovega obstoja, a ne.

Življenje bi lahko bilo čudovito, če bi te ljudje pustili pri miru, je rekel Charlie Chaplin. In se potem še enkrat poročil, najbrž zato, da bi res znal ceniti, kaj je mir in kako lepo je bilo, ko ga je imel.

Drugega razloga za vojno res ne vidim.