ALFI NIPIČ

Moj kraj, moj raj: za kazen dobil samo pol žemlje

Čeprav legendarni Alfi Nipič že vrsto let živi v hiši v Jarenini, na gričevnatem območju kakšnih dvajset minut vožnje od štajerske prestolnice, ki je znano predvsem po vrhunskih vinih in neokrnjeni naravi, je v srcu še vedno Mariborčan.
Fotografija: Kavo si najraje privošči na Lentu. Fotografije: Borut Cvetko
Odpri galerijo
Kavo si najraje privošči na Lentu. Fotografije: Borut Cvetko

Prejadral sem ves svet, a se vedno znova z veseljem vračam v Maribor. Tu je moj pristan, od zibke do groba, bi lahko rekli,« nam pove slovenska in štajerska legenda, ki je pred kratkim preživel nekaj napetih dni v bolnišnici zaradi težav s trebušno slinavko in covidne pljučnice, izgubil je tudi nekaj kilogramov. Med sprehodom po mestnem jedru se je spominjal točk, ki so ga še posebno zaznamovale in se mu za vedno vtisnile v spomin.

Septembra bo dopolnil 78 let, kar pa mu ni ne videti in ne slišati, morda ima po zdravstveni preizkušnji kakšen srebrn las več, a ga to ne moti, saj se zaveda, da štejeta le energija in bister duh. »Skoraj vsak dan se zapeljem v mesto in grem po opravkih, z veseljem na Lent na kavico in še kam, seveda je pogosto z mano žena Beba, ki pa skoči po svojih poteh,« nam pojasni Alfi Nipič, ki tudi tokrat ne razočara s svojim stilom in modnim okusom.

Od prvotnega hotela je ostala le še tabla.
Od prvotnega hotela je ostala le še tabla.
Po porazu jih ni bilo na ples

Najprej se napotiva na Glavni trg, kjer prav na začetku Gosposke ulice domuje znan mariborski lokal Nana. »V mojem otroštvu je bila v tej stavbi Mesarija Benko. Mama mi je ves teden govorila, da moram biti priden, in potem sem ji še pomagal med obiskom tržnice, da sem si zaslužil hrenovko pri Benku. Ključen je bil tako vsak nov teden in omamno dišeča hrenovka je bila kar dobra motivacija za mojo pridnost. Uspeh je bil nekje polovičen. Če se je mami zdelo, da nisem bil dovolj priden, je bila kazen le pol žemljice,« pove in doda: »Včasih je bila tukaj tržnica in na njej je bilo vsega. Prav čudim se, kako smo se lahko prehranjevali, če takrat ni bilo teh velikih trgovin. Tedenski nakup je bilo tako kar težko vleči čez Dravo vse do naših Poljan. Seveda sva šla vedno peš, avtobus je bil luksuz. Veselil sem se pa tudi pomladi. Takrat mi je mama kupila merico prvih češenj. Sline sem požiral vse do doma, kjer sem jih potem lahko končno pojedel, to je bil pravi obred. Bile so velike in debele, zato imam tudi pri hiši v Jarenini posajene prav takšne češnje.«

Blizu nekdanje Benkove mesarije stoji ob Starem mostu Velika kavarna, simbol Maribora, ki znova dobiva obrise nekdanje slave, vsaj meščani upajo, da jo bo novim, še nekoliko skrivnostnim lastnikom uspelo pričarati nazaj.

»Po prvem profesionalnem angažmaju v koprskem hotelu Triglav, kjer sem od leta 1962 pel dve leti, me je pot peljala nazaj v Maribor. Kar štiri leta sem v zimskem času vsak dan razen ponedeljka od osmih zvečer do polnoči pridno pel na plesih. Vse je bilo v živo. Najelitnejše prireditve so bile ob sobotah, spominjam se Pajkovega plesa, ki so ga organizirali v Mariborski tekstilni tovarni,« Alfi opiše svojo prvo glasbeno postojanko. Tja se je iz Poljan vsak dan in v vsakem vremenu vozil s kolesom. »Redno so prihajali tudi takratni mariborski nogometaši. Seveda je tudi nas glasbenike zanimalo, kako so igrali. Ker ni bilo interneta, pa tudi radia med nastopom nismo mogli poslušati, smo rezultat vedno razbrali na prav poseben način – če so se prišli zabavat, je zmaga ostala doma, ko jih ni bilo na spregled, pa smo že vedeli, kako se je končala tekma.«

Tukaj se je začela njegova mariborska glasbena pot.
Tukaj se je začela njegova mariborska glasbena pot.
Viski z jajcem za boljši glas

Sledila je Kavarna Astoria, lokal, ki ga poznamo tudi iz filma in je znan še po znamenitem Ezl eku, vogalu, kjer so se mladi Mariborčani dobivali s svojimi simpatijami in prijatelji. Tam je Nipič prav tako pozimi pel tri leta. Bil je kar dvojno angažiran, najprej je njegov glas štiri ure polnil teraso, naslednje štiri pa delovno obvezo nadaljeval v Totem baru. Se spomnite pesmi, ki jo pojeta z Vinkom Šimekom? »Ko toti Štajerc v Dravo pade, pol jo spije iz navade …«

V Astorii je imel redne sestanke s preostalimi glasbeniki. Izmenjevali so izkušnje in se dogovarjali o sodelovanju ter morebitnih nastopih. »Tukaj smo skupaj pili viski s surovim jajcem, šlo je za idejo, ki jo je nekdo od nekod privlekel, da naj bi zaradi tega zvarka imeli boljši, močnejši glas,« nam enega od ritualov opiše Alfi in hudomušno doda: »O tem nasvetu sem povprašal tudi legendarnega Iva Robiča in dobil sem odgovor, ki ga ne bom nikoli pozabil: 'Veš kaj, Alfi, lahko spiješ in poješ viskija z jajci, kolikor želiš, a najbolj pravi glas boš dobil le, če te bo nekdo res pošteno za tvoja jajca stisnil!'«

Nič drugačen ni bil njegov bioritem v naslednji službi. Hotel Slavija je bil tisti, kjer je prav tako najprej štiri ure prebil na terasi, naslednje štiri pa celo kot didžej v nočnem lokalu Dancing. »Tam nam ni bilo dolgčas in prav Slavijo imam v res lepem spominu. Ob glasbi ni manjkalo artističnih točk, tudi striptiz je bil na programu. Na srečo nisem imel težav s kakršnimi koli skušnjavami pa tudi žena mi je zaupala. Konec koncev nisem bil edini poročen med zaposlenimi. Je pa v ta klub zahajalo veliko tujcev, predvsem Avstrijcev in Italijanov, ki so se me še vrsto let po tem, ko sem že bil uveljavljen vokalist Avsenikov, na koncertih v njihovih krajih spominjali kot didžeja v striptiz baru.«

Spomenik, ki mu domačini pravijo Kojak, in frančiškanska cerkev sta še dve ikoni mariborske vedute.
Spomenik, ki mu domačini pravijo Kojak, in frančiškanska cerkev sta še dve ikoni mariborske vedute.
Na koncu se seveda nameniva še k Dravi, na Lent in do znamenite mariborske Stare trte. »Sem pripeljem goste z vsega sveta. Ponosen sem na to mariborsko ikono, ki je naše okno v svet in produkt, ki nas dela prepoznavne vsaj toliko kot nogometni klub, ko jim uspe pokukati v ligo prvakov,« nam naklonjenost častitljivi vinski trti opiše Alfi, ki pa se na kavo odpravi k sorodniku Ninu, lastniku kavarne Mačka, le nekaj metrov od Stare trte. Preden se po dobri kavi in nekaj napolitankah razideva, zaupa še, da se lahko v kratkem nadejamo njegove biografije, ki je tako rekoč že napisana in bo na neke vrste potujoči razstavi po slovenskih mestih pospremljena s koncerti. »Želel bi si, da bi različni dogodki, tudi v Mariboru, morda prav ob Astorii, našli stalni prostor, res lep oder, kot jih imajo praviloma v vseh večjih mestih po tujini. To bi lahko bila dobra odskočna deska in priložnost za potrjevanje tudi za mlade, še neuveljavljene glasbenike,« pravi Alfi in zazrt v prihodnost sklene: »Upam, da bom to še doživel in s kakšnim nasvetom pomagal mladim generacijam.«

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas