Diplomirala je iz gorskih pravljic

Zadnje čase, ko nam življenja krojijo tablice, pametni telefoni in druge elektronske naprave, se precej nenavadno in povsem staromodno sliši, da je nekdo po poklicu pravljičar. Irena Cerar, 51-letna literarna komparativistka z diplomo iz gorskih pravljic, je prav to – pripovedovalka pravljic. Poleg tega je urednica, planinska vodnica, avtorica več vodnikov po pravljičnih poteh, publicistka in, ne nazadnje, nedavno tudi z literarno nagrado krilata želva za najboljši slovenski potopis nagrajena avtorica tovrstnega prvenca Potepuški okruški.

Začarali sta jo Rezija in Benečija

Že dobro leto imamo na voljo njen čudoviti izletniški vodnik po slovenskem zamejstvu – Pravljične poti brez meja. V njem nas s pomočjo ljudskih pravljic in pripovedk vabi na 50 izletov po raznolikih pokrajinah v sosednjih državah, kjer živijo zamejski Slovenci. Popelje nas po Italiji od Glinščice in gradu Miramar pri Trstu prek Benečije in Rezije do Svetih Višarij in Rabeljskega jezera, nato čez avstrijsko mejo prek Krniške soteske, Dobrača, Gosposvetskega polja naprej na drugi strani Karavank do Monoštra na Madžarskem, sledi potovanje po slikovitih istrskih zanimivostih na Hrvaškem, na primer v Krapino, na Klek ali Učko in do Motovuna in Grožnjana. Med potjo po alpskih dolinah in slikovitih soteskah, čez razgledne vrhove in gozdove, vse do podzemnih jam, rek, jezer in morja, nas pričakajo starodavne vasice in zgodbe o čarobnem svetu gorskih vil in škratov, dobrih žena in divjih mož, velikanov, duhov, zmajev in drugih bajeslovnih bitij.

Pri nastajanju vodnika sta jo najbolj začarali Rezija in Benečija. Prav ideja, da bo potem, ko je z ljudskimi pripovedmi raziskala že vso Slovenijo, lahko »službeno« hodila v ti dve zamejski pokrajini, je bila osnova za njen vodnik. A takrat si seveda ni predstavljala, kakšen velik zalogaj bo to in da bo zanj potrebovala kar 50 pomočnikov, med njimi domačine, različne strokovnjake in poznavalce, lokalne vodnike, muzealce, pripovedovalce ...

Vabilo v raj

»Iz romantične ideje, kako se bom potepala po meni tako ljubi Reziji in Benečiji, je dejansko nastala zelo lepa in obsežna knjiga. Z njo bi rada premamila ljudi, da doživijo lepoto teh in tudi drugih krajev, opisanih v vodniku, in kjer sem jaz pri nastajanju dejansko pustila svoje srce. Rezija, na primer, je pokrajina z neverjetno bogato naravno in kulturno dediščino, poleg tega je zibelka in prava zakladnica ljudskih pripovedi. Ponaša se z izjemno naravo, alpska dolina je obkrožena z divjimi gorami in vodami. Še posebno zanimivi pa so tamkajšnji ljudje, ki govorijo rezijanščino, arhaično obliko slovenščine. V vsaki tamkajšnji odročni dolinici se je naš jezik drugače razvijal in se takšen ohranil do danes,« pripoveduje Irena Cerar.

Druga njena ljubezen je Benečija. Cerarjeva pravi, da zato, ker leži na meji med Alpami in Sredozemljem ali, še bolj pesniško, kjer se končajo hribi in se začne morje. »Benečija skriva toliko draguljev, da je zame pravi raj! Tam ni velikih mest niti turistične histerije, ampak je vse polno naravnih in kulturnih lepot. Od Čedada, ki ga Slovenci sploh ne poznamo dobro, do reke Nadiže in njenih 1000 tolmunov, pa Landarske jame, starodavnega svetišča v skalah, in do zadnje gore v Julijcih – Matajurja,« z nami deli svojo očaranost.

S pravljicami začara otroke in odrasle. FOTO: Luka Dakskobler

Ob peči poslušala dedka

Pravljičarstvo oziroma pripovedovanje pravljic je sicer zelo redek, a vsekakor resen poklic, za katerega obstajajo šole in različne ravni izobraževanja. »Ko me je pred 13 leti še bolj potegnilo v svet pravljic, sem se odločila, da se tega lotim poglobljeno, zato sem vrsto let obiskovala pripovedovalske delavnice domačih in tujih izkušenih pripovedovalcev. Meni je pravljice pripovedoval stari ata, doma, ob kmečki peči, in še sedaj se spominjam teh trenutkov očaranosti nad zgodbami. Sodobni pravljičarji to počnemo v drugačnem kontekstu, javno, na odru. A ni dovolj le, da znamo dobro pripovedovati, pomembno je, da znamo najti dobre zgodbe in jih povezati v celoto, v takšen odrski nastop, s katerim pritegnemo sodobne poslušalce,« pripoveduje.

Kdor misli, da ljudske pravljice otrokom niso več zanimive, se zelo moti. Ko Irena pravljičari po šolah in vrtcih, po festivalih in različnih prireditvah, včasih še sama ne more verjeti, kakšno vzdušje se lahko ustvari s pripovedovanjem. »V teh časih se veliko govori o težavah otrok s pozornostjo in o pretirani rabi zaslonov, predvsem pametnih telefonov. To so realne težave. Zato je prav neverjetno, kako ima lahko preprosto pripovedovanje zgodb v živo še vedno tako hipnotičen učinek! Pogosto pripovedujem pravljice za bralno značko, recimo v kakšni veliki šolski jedilnici ali telovadnici, kjer me 200, 300 otrok povsem tiho in z zanimanjem posluša. Seveda premišljeno izbiram zgodbe: manj znane, primerne za njihovo starost in s sporočili, ki se mi zdijo pomembna. Ves čas so na trnih in pozorno poslušajo do konca. Prav potopijo se v zgodbo in radi v njej tudi sodelujejo, se odzivajo. Včasih nastane takšna tišina, da bi lahko slišal pokljaj suhe vejice,« razlaga o svojem poslanstvu, ki ga umirjeno, a zelo strastno prenaša na poslušalce. Prepričana je namreč, da ob vseh mogočih dražljajih sodobnega sveta preprosto pripovedovanje pravljic spodbuja domišljijo in sposobnost ubesedovanja, saj bogati besedni zaklad, tako kot branje. A hkrati tudi umirja, osredotoča pozornost in poveže skupino ljudi, ki skupaj doživljajo zgodbo.

Nepričakovana uspešnica

Cerarjeva pravljic ne pripoveduje le otrokom, ampak tudi odraslim, na različnih dogodkih, ekskurzijah, izletih, festivalih in med vodstvi po pravljičnih poteh. »To je sicer bolj majhna, a zelo živahna skupnost ljudi, ki jih zanimajo ljudske pravljice in pripovedke. Poleti sem v okviru ljubljanskega Pripovedovalskega festivala vodila pripovedovalno ekskurzijo v Benečijo, hitro se je nabralo za ves avtobus ljudi. Bila sem povabljena na kresovanje v Bistrico ob Sotli. Čudovito je bilo, ko sem skupaj z domačini ob izviru Davjek, pred skalno steno in ob spremljavi ognjev, pripovedovala kresne pravljice. Vedno znova me presune, kako lahko z eno preprosto, a dobro zgodbo tako pritegneš ljudi. Mnogi mi povedo, da so prišli vsi razrvani in živčni, po dogodku pa so pomirjeni in pripravljeni na nove spopade z življenjem. Pripovedovanje je eden od osnovnih načinov komunikacije, grajenje medčloveških mostov, iskanje živega stika, ki ga v teh časih še toliko bolj potrebujemo,« je prepričana.

Rezija jo je navdušila. FOTO: Janez Skok

Prav tako čarobni, kot je Irena na odru, so njeni vodniki po pravljičnih poteh. Kar štiri je napisala doslej, in že njen prvi, Pravljične poti Slovenije, ki je letos dosegel polnoletnost, je postal uspešnica, bil večkrat razprodan in imel kar šest ponatisov. Letos, 18 let od nastanka, je izšla njegova posodobljena in prenovljena izdaja. »Nihče ni pričakoval, da bo vodnik Pravljične poti Slovenije postal takšna uspešnica. Ko sem idejo predstavila na založbi Sidarta, ki je sicer specializirana za gorniške knjige, so bili sprva zelo zadržani. Pa saj to sploh ne more biti vodnik, če so v njem pravljice, so mi dejali. A zaradi takrat povsem novega koncepta, kjer je na prvem mestu zgodba, s katero sem želela pokazati družinam z otroki pot v naravo, so se pravljični vodniki zelo lepo prijeli. Zgodbe seveda spremljajo tehnični podatki, značilni za vodnike,« še pove Cerarjeva.