Za smrt jeseniške deklice 44 let aresta

Sodba kranjskega okrožnega in ljubljanskega višjega sodišča Sandi Alibabić in Mirzanu Jakupiju zaradi povzročitve številnih poškodb še ne triletni hčeri Arini, v javnosti znani kot jeseniška deklica, je prestala sito vrhovnega sodišča. Čeprav sta obsojena bržkone upala, da bo vrhovno sodišče prisluhnilo očitkom njunih zagovornikov, so vrhovni sodniki pritrdili ugotovitvam v pravnomočni sodbi. Alibabićeva bo tako za zapahi morala prebiti 23 let, njen partner Jakupi pa dve leti manj. Za grozote, ki jih je doživljala trpinčena deklica, se je izvedelo 2. julija 2016, ko so hudo poškodovano s helikopterjem iz jeseniške bolnišnice odpeljali v ljubljanski klinični center. Tam je umrla dva dni pozneje.

Deklica je bila v zdravstveno ustanovo sprejeta s številnimi poškodbami, med drugim so odkrili sledi ugasnjenih cigaret, udarcev, imela naj bi celo polomljene kosti, smo poročali. Zaradi zanemarjanja otroka in surovega ravnanja z deklico, zaradi večkratnih povzročitev lahkih, hudih in zelo hudih telesnih poškodb ter za povzročitev posebno hudih poškodb, ki so pripeljale do smrti, sta na zatožno klop sedla Arinina mati Alibabićeva in njen partner Jakupi.

Obdolženca na sojenju krivde nista priznala, slišati je bilo, da so poškodbe nastajale zaradi dekličine živahnosti in njene nerodnosti, oziroma sta poskušala krivdo zvaliti drug na drugega. A je tožilstvu uspelo dokazati, da sta odgovorna za dekličino smrt, kazniva dejanja pa sta storila v sostorilstvu, pri čemer je eden od njiju deklici zadajal poškodbe, drugi, ki jo je bil dolžan zaščiti, pa je to dopuščal. Zato je prvostopenjsko sodišče Alibabićevi prisodilo višjo kazen, saj bi morala ukrepati kot mati. Višje sodišče je taki odločitvi pritrdilo.

Obramba je poskušala pravnomočno sodbo izpodbiti še na vrhovnem sodišču, saj je imela ves čas pomisleke o pravnem standardu sostorilstva, češ da sodišče ni nedvoumno ugotovilo, kateri od obsojencev je zagrešil katero od kaznivih dejanj in kateri je opustil dolžno ravnanje. Pomembno vprašanje naj bi bilo, kako je lahko nekdo obtožen sostorilstva oziroma opustitve dolžnega ravnanja, če ga takrat ni bilo doma, prav tako po mnenju obrambe ni razjasnjeno, ali se celotno dejanje pripisuje obema obdolžencema.

A se vrhovni sodniki s takim stališčem obrambe niso strinjali, zahtevo za varstvo zakonitosti so v celoti zavrnili in potrdili ugotovitve sodišča, saj v sodbi niso našli pomanjkljivosti ali kršitev kazenskega zakona ali ustave.