NA KOŽO
Nevarno nabiralništvo
Odpri galerijo
Strašna tragedija zakoncev, ki sta umrla po zaužitju strupenega jesenskega podleska, ta je bil po nesreči nabran s čemažem, nas je pretresla in prestrašila. Kljub temu smo nedeljo izkoristili za izlet k potoku in nabiranje divjega česna, kot tudi rečemo čemažu. Babi in dedi ga trgata izjemno pazljivo, stebelce po stebelce, zato se ga nisem branil pri popoldanskem narezku. V gostilni ali na pikniku pa bom odslej desetkrat premislil.
Morda se danes sliši čudno, a za čemaž kot užitno, okusno in zdravo divjo zel sem prvič slišal šele v svoji odrasli dobi, to pomeni v samostojni Sloveniji, po moje tam enkrat konec tisočletja. Dvomim, da ga prej niso poznali, dvomim tudi, da je bilo v socializmu njegovo nabiranje prepovedano s kakim partijskim odlokom. Le tako razširjeno ni bilo. Človek pač tudi v kulinariki vzpostavlja zvezdniški sistem: enkrat je v skledi uspešnica motovilec, drugič rukola, denimo. In poleg tradicionalnega nabiranja gob, kostanja in borovnic se je med Slovenci v zadnjih dveh desetletjih prijel tudi čemaž. Poln je antioksidantov, žal pa tudi smrtno nevaren. Ne sam po sebi, temveč posredno, zato, ker ima njegov list dvojnika – pripada omenjenemu jesenskemu podlesku –, ki ubija in s katerim ga zlahka zamenjamo, če nismo previdni.
Ko sem hodil v vrtec in prve razrede osnovne šole, so nam vzgojiteljice, učiteljice in starši vbili v glavo, da so nekatere stvari, ki so nam sicer na dosegu roke, preprosto prepovedane. Zajedavski klopi tedaj še niso bili sovražnik številka ena, na nas so prežali rumena zlatica in rdeče jagode, menda volčinove, ter tudi vijoličasti (jesenski) podlesek. Zelo so strupeni, smo slišali, zato jih ne nabiramo. Zlatice si še pogledati nismo upali od blizu, ker da nam bo potem od bolečine razneslo glavo. Najbrž so odrasli pretiravali, zaleglo pa je – otroci smo se prepovedanih izogibali kot hudič križa. Namesto njih smo trgali, grizljali in sesljali osvežilno kislico. Tudi te večina današnjih otrok ne pozna več, kot žal ne poznajo nevarnih podleskov. Bojijo pa se strašljivih klovnov, kilerklovnov. Iz Amerike.
Zlatica, rdeče jagode in podlesek so strupeni, smo slišali otroci, zato jih ne trgamo.
Morda se danes sliši čudno, a za čemaž kot užitno, okusno in zdravo divjo zel sem prvič slišal šele v svoji odrasli dobi, to pomeni v samostojni Sloveniji, po moje tam enkrat konec tisočletja. Dvomim, da ga prej niso poznali, dvomim tudi, da je bilo v socializmu njegovo nabiranje prepovedano s kakim partijskim odlokom. Le tako razširjeno ni bilo. Človek pač tudi v kulinariki vzpostavlja zvezdniški sistem: enkrat je v skledi uspešnica motovilec, drugič rukola, denimo. In poleg tradicionalnega nabiranja gob, kostanja in borovnic se je med Slovenci v zadnjih dveh desetletjih prijel tudi čemaž. Poln je antioksidantov, žal pa tudi smrtno nevaren. Ne sam po sebi, temveč posredno, zato, ker ima njegov list dvojnika – pripada omenjenemu jesenskemu podlesku –, ki ubija in s katerim ga zlahka zamenjamo, če nismo previdni.
Ko sem hodil v vrtec in prve razrede osnovne šole, so nam vzgojiteljice, učiteljice in starši vbili v glavo, da so nekatere stvari, ki so nam sicer na dosegu roke, preprosto prepovedane. Zajedavski klopi tedaj še niso bili sovražnik številka ena, na nas so prežali rumena zlatica in rdeče jagode, menda volčinove, ter tudi vijoličasti (jesenski) podlesek. Zelo so strupeni, smo slišali, zato jih ne nabiramo. Zlatice si še pogledati nismo upali od blizu, ker da nam bo potem od bolečine razneslo glavo. Najbrž so odrasli pretiravali, zaleglo pa je – otroci smo se prepovedanih izogibali kot hudič križa. Namesto njih smo trgali, grizljali in sesljali osvežilno kislico. Tudi te večina današnjih otrok ne pozna več, kot žal ne poznajo nevarnih podleskov. Bojijo pa se strašljivih klovnov, kilerklovnov. Iz Amerike.
