NA EKS

Negativci in mi drugi

Ali je v nas popolnoma zamrl optimizem? Zakaj smo postali tako trdosrčni, sovražni do novega, zakaj nikomur več ne zaupamo?
Fotografija: Pela bo Neisha. FOTO: Mediaspeed
Odpri galerijo
Pela bo Neisha. FOTO: Mediaspeed

V soboto, 2. junija, ob 20. uri bo v Domu kulture v Velenju snemanje radijske oddaje. V živo bodo nastopili Big band RTV Slovenija z instrumentalnimi solisti, dirigent bo Lojze Krajnčan, zapela bo vokalistka, pianistka in avtorica Neisha, domačin in stand up komik Uroš Kuzman ter Ježkova nagrajenca Sašo Hribar in Tilen Artač. Za kaj bo šlo?

Razvedrilna oddaja 1. programa Radia Slovenija Prizma optimizma je pred štirimi desetletji nastala zgolj kot radijska oddaja in je v prvi sezoni nastajala v radijskem studiu. Njej idejni oče je bil nekdanji urednik radijskega kulturno-zabavnega programa Vili Vodopivec, ki je tudi boter njenega imena. Prvi režiser oddaje je bil Grega Tozon, vodil pa jo je takrat že upokojeni profesor matematike in pisec šaljivih prispevkov v tedniku Pavliha in pod psevdonimom Osat – Viktor Plemelj.

Že prva oddaja, v kateri so nastopili igralci Mila Kačič, Jože Zupan, Maks Furjan in Janez Hočevar - Rifle, je bila nagrajena na jugoslovanskem tekmovanju radijskih oddaj v Ohridu. Kmalu so jo postavili na oder in od takrat gostuje kot javna radijska oddaja po vsej Sloveniji in tudi za njenimi mejami. V štirih desetletjih so nastopili najimenitnejši slovenski dramski igralci, pevci in humoristi; v prvih letih pa tudi nekaj zdravnikov z nasveti za zdravo življenje.

Od začetka oddaje sta glasbeno podobo več let krojila štajerska glasbena skupina z Ivom Mojzerjem in ljubljanski Stari mački. In, priznam, včasih sem ji prisluhnila tudi sama, saj so ji starši bolj ali manj redno.

Uredniki in voditelji so se menjavali, oddaja pa je preživela. Tako bo druga od štirih, ki so si jih zamislili kot rojstnodnevne ob obletnici – poleg Kopra, kjer je že bila, in dogodka v Novem mestu in Novi Gorici – zdaj v Velenju.

Optimizma je v državi malo. Premalo! Politične ankete nas prepričujejo, da alternative niso alternative, ampak se kažejo kot zanikanje. Nekatere stranke so miselno ali taktično izračunale, da se jim radikalizacija sovraštva spet splača, in zajeti poskušajo nezadovoljstvo ljudi nad neučinkovito vlado in korumpiranimi lobiji, ki jim nihče noče stopiti na prste. Kot da ne moremo in ne zmoremo iz spirale negativizma. Nenehno spodbujati medsebojno obračunavanje in krvoločnost med ljudmi za družbo ni produktivno, človeška škodoželjnost in že omenjeni negativizem, ko nič ni dovolj dobro, za nič se ni vredno potruditi, pa mi to vsak dan le potrjujeta.

Da imamo Slovenci v sebi kombinacijo negativizma, apatije in strahu ter seveda obremenjenosti z zgodovino in desnimi in levimi, pa tudi ni nič novega. Le priznati si tega nočemo, kaj šele se s tem soočiti. Škoda, pa toliko lepih in optimističnih dogodkov se zgodi vsak dan.

Navsezadnje mi je zdaj tudi postalo jasno, zakaj se nekateri tako radi razjočejo, ko prejmejo – tako, brez vzroka – šopek cvetja. »Ko pa se dogaja samo slabo, tako lepega je pa bolj malo,« je včasih ob taki priložnosti rekla moja mama Ivana.
»Ne glede na to, ali imate 90 let ali devet, ste ženska ali moški, Afričan ali Evropejec, verjetno ste nagnjeni k optimizmu. Kar 80 odstotkov svetovnega prebivalstva kaže nagnjenost, po kateri vidi svetlejšo plat življenja.« Tako vsaj trdi britanska nevroznanstvenica z University College London dr. Tali Sharot v svoji knjigi Pristranost optimizma, ki jo je pred kakimi sedmimi leti predstavila v Združenih državah Amerike. »Medtem ko zdravi ljudje pričakujejo, da bo prihodnost pravzaprav boljša od te, ki se dogaja, so hudo depresivni pesimistično pristranski: pričakujejo, da bo še slabše, kot je,« je še zapisala Sharotova. Ne bi si upala trditi, ali so vsi negativci »rahlo depresivni ali ne« vendar vseeno...

Kakor koli že, vsak dan je slišati le malo spodbudnih besed. Ali je v nas popolnoma zamrl optimizem? Zakaj smo postali tako trdosrčni, sovražni do novega, zakaj nikomur več ne zaupamo?

In prav zaradi tega je nemara obletnica radijske oddaje Prizma optimizma prišla v pravem trenutku. »Z njo smo doslej razveselili, raznežili, navdušili in nasmejali na tisoče Slovencev v majhnih krajih in dvoranah, gasilskih domovih in telovadnicah, sodobnih kulturnih centrih, na prostem, slovenski obali; gostovali smo tudi pri Slovencih v Italiji in v Bosni in Hercegovini,« pravijo ustvarjalci.

Ko bi le sporočilo Prizme optimizma doseglo tudi tiste, ki zanko spirale negativizma zategujejo vsak dan, 24 ur, sedem dni, 12 mesecev. In še dlje.

Več iz te teme:

Izbrano za vas

Izbrano za vas