NA KOŽO
Komentar Roka Tamšeta: Zakon o huliganih
V Sloveniji niso problematični navijači, temveč huligani, ki se skrivajo med njimi.
Odpri galerijo
Namesto da bi z znanci, kolegi, prijatelji in naključnimi mimoidočimi, ki živijo z nogometom, razpravljali o kakovosti sobotnega derbija med Mariborom in Olimpijo, izjemnem rezultatskem zasuku, lepih zadetkih in domiselnih akcijah, spornih sodniških odločitvah, nerazumljivem padcu Mariborčanov v drugem polčasu, taktičnih zamislih trenerjev Darka Milaniča in Zorana Barišića, kopičimo slabo voljo zaradi huliganov, ki so zaznamovali tekmo in preprečili, da bi častili športni praznik.
Zgodba se ponavlja. Huligani se izživljajo s primitivnimi in sovražnimi vzkliki, pirotehniko, vtekanjem na igrišče, izzivanjem policistov, medsebojnim obračunavanjem in povzročanjem materialne škode, policisti pa lahko zgolj podajajo kazenske ovadbe zoper neznanega storilca zaradi povzročanja splošne nevarnosti, ko na primer nekdo vrže gorečo baklo med privržence nasprotnega kluba, ali pišejo plačilne naloge, ko divjaki vanje mečejo pločevinke, kamenje, bakle, topovske udare in s tem zgolj kršijo javni red in mir. Vse to po črki zakona, kar pa ohranja stanje, da lahko nasilni divjaki povsem zmaličijo športno prireditev.
Nekdanji košarkarski as, zdaj politik, Peter Vilfan pred leti ni prodrl s predlogom t. i. navijaškega zakona, ki je policiji namenil večja pooblastila na športnih prireditvah, ko gre za boj proti huliganom. V državnem zboru ga niso izglasovali, zmanjkal je en glas. So pa jeseni 2012 v parlamentu izglasovali predlog sistemskega zakona o policiji, ki tej daje večje pristojnosti za posredovanje. Toda tega res nismo nikoli doživeli.
Kako tudi naj od na vseh ravneh podhranjenega organa, kjer je stalno na programu ostrejša, mehkejša stavka, ki je v najboljšem primeru začasno zamrznjena.
Spet bi lahko povzdignili glas, preden kdo ne izgubi življenja. Toda ne za zakon o navijačih. Navijači so OK. Slovenija potrebuje zakon o huliganih, ki bi predpisoval najvišje možne kazni za vse, ki z nasiljem povzročajo splošno nevarnost, ogrožajo življenja ljudi ter se tako rekoč podelajo na človeške vrednote in osnovne civilizacijske norme.
Zgodba se ponavlja. Huligani se izživljajo s primitivnimi in sovražnimi vzkliki, pirotehniko, vtekanjem na igrišče, izzivanjem policistov, medsebojnim obračunavanjem in povzročanjem materialne škode, policisti pa lahko zgolj podajajo kazenske ovadbe zoper neznanega storilca zaradi povzročanja splošne nevarnosti, ko na primer nekdo vrže gorečo baklo med privržence nasprotnega kluba, ali pišejo plačilne naloge, ko divjaki vanje mečejo pločevinke, kamenje, bakle, topovske udare in s tem zgolj kršijo javni red in mir. Vse to po črki zakona, kar pa ohranja stanje, da lahko nasilni divjaki povsem zmaličijo športno prireditev.
Nekdanji košarkarski as, zdaj politik, Peter Vilfan pred leti ni prodrl s predlogom t. i. navijaškega zakona, ki je policiji namenil večja pooblastila na športnih prireditvah, ko gre za boj proti huliganom. V državnem zboru ga niso izglasovali, zmanjkal je en glas. So pa jeseni 2012 v parlamentu izglasovali predlog sistemskega zakona o policiji, ki tej daje večje pristojnosti za posredovanje. Toda tega res nismo nikoli doživeli.
V Sloveniji niso problematični navijači, temveč huligani, ki se skrivajo med njimi.
Kako tudi naj od na vseh ravneh podhranjenega organa, kjer je stalno na programu ostrejša, mehkejša stavka, ki je v najboljšem primeru začasno zamrznjena.
Spet bi lahko povzdignili glas, preden kdo ne izgubi življenja. Toda ne za zakon o navijačih. Navijači so OK. Slovenija potrebuje zakon o huliganih, ki bi predpisoval najvišje možne kazni za vse, ki z nasiljem povzročajo splošno nevarnost, ogrožajo življenja ljudi ter se tako rekoč podelajo na človeške vrednote in osnovne civilizacijske norme.
