Komentar Mice Marije Kotnik: Teve monotonost za boljši spanec

Vsakdo postaja proti koncu dneva vedno bolj utrujen in zvečer utone v spanec. Odrasli ljudje spimo v povprečju 8 ur, otroci in dojenčki pa še veliko več. V enem tednu tako odrasli ljudje prespimo 56 ur, v enem letu 122 dni, v vsem življenju, če živimo 75 let, pa zapravimo za spanje kar 25 let. A kaj sploh je spanje?

Veliki izumitelj Thomas Alva Edison je trdil, da je spanje privzgojena navada, ki ni nujna za naše življenje. Danes vemo, da ni tako. Spanje je nujno. Tako kot se moramo prehranjevati, tako kot moramo piti, moramo tudi spati. Potreba po spanju je celo večja kot potreba po hranjenju. Živali bodo brez spanja umrle prej kot zaradi pomanjkanja hrane. Pomanjkanje spanja tudi pri ljudeh povzroča vedno hujšo utrujenost in dolgotrajna odsotnost spanja lahko povzroči tudi smrt. Torej je spanje nujno za naše življenje.

A kaj sploh je spanje in zakaj ga potrebujemo? Zakaj se je razvilo med evolucijo, kakšne koristi prinaša živalim? Tega ne vemo natančno, številne raziskave v zadnjih letih in desetletjih pa so pokazale, da smo se v preteklosti o marsičem glede spanja motili.
Po ugotovitvah epidemioloških študij ima več kakor 30 odstotkov ljudi motnje spanja, med katerimi je najpogostejša nespečnost, ki jo običajno zdravi osebni zdravnik. V Sloveniji nimamo tovrstnih raziskav, a glede na genetiko bržkone ne moremo biti drugačni od Avstrijcev ali Italijanov, tako da so odstotki najverjetneje podobni.

Zaradi pomanjkanja spanja se lahko zgodijo hude prometne nesreče. V Nemčiji in Avstriji so pred časom med obsežno raziskavo testirali voznike tovornjakov in ugotovili, da jih 28 odstotkov ne bi smelo nadaljevati vožnje, ker so bili tako zaspani. Pri nas ni zakona, ki bi ljudem z motnjami spanja prepovedoval voziti. Bolnik z motnjo spanja lahko zaspi kjer koli in kadar koli. Denimo pri narkolepsiji: lahko jo imajo pacienti, ki povedo, da so že ne vem kolikokrat zapeljali čez bankino. Takšno mikrospanje, ki traja le nekaj sekund, med vožnjo na avtocesti pomeni, da je vozilo brez nadzora celo več metrov.
Da spanje pomaga pri učenju, pravi tudi ena od nedavnih študij. Že kratek dremež sredi dneva lahko koristi pri določenih vrstah učenja. Odkrili so namreč, da se uspeh izvedbe naloge proceduralnega spomina slabša v času štirih zaporednih treningov v enem dnevu. Mogoče se to pojavi zato, ker lahko možgani sprejmejo le omejeno količino informacij, preden dobijo možnost, da se spomin o teh informacijah ponavlja, obnovi in s tem zavaruje ter utrdi v spanju. Izkazalo se je, da polurni dremež po drugi epizodi treninga prepreči nadaljnje poslabšanje izvedbe, enourni pa je izboljšal izvedbo pri naslednjih treningih v dnevu.
Priznam, da tudi mene kdaj zamika popoldanski dremež. Za predvečernega, tistega, med približno 19. in 23. uro, pa največkrat, skoraj praviloma, poskrbi naša nacionalna televizija.

Monotonost, s katero nas prepričujejo voditelji, monotonost, s katero nam prikazujejo dogodke in odmeve tekočega dne, pa monotonost oglasov, za kar, roko na srce, ni kriva RTV SLO, ampak kreativni direktorji lokalnega slovesa … Skratka, monotonosti, ki popelje proti deželi spanca, kolikor ti volja poželi.

Če bi to bilo le mikrospanje, bi še nekako šlo, a kaj ko se poskus spremljanja nacionalke največkrat sprevrže v makrospanje oziroma uvod v spanje do jutra. Zdaj pa ne vem, ali spadam v skupino tiste tretjine prebivalstva z motnjo spanja ali bo treba storiti kak drug korak. Preklopiti na kak drug program ali jo morda mahniti na sprehod do ljubljanskih Stožic in nazaj? Kot se mi dozdeva, do odgovora niti ne bi smela biti tako težavna pot.