Komentar Mateja Fisherja: Gasilske veselice

Majhni kraji včasih res presenetijo. Jasno je, da v majhnih krajih ni velike verjetnosti, da bi imeli na primer filharmonijo ali opero, prav tako ni velike verjetnosti, da bi imeli kakšno svetovno znano športno prireditev. To pa vsekakor ne pomeni, da majhni kraji niso zanimivi.

Nekoč je bil čas veselic. Takšnih, pravijo poznavalci, kot jih danes ni več. Veselice so bile osnova vaškega zabavnega življenja. Po navadi so jih organizirali gasilci in izkupiček oziroma profit je šel za nakup kakšnega vozila ali gasilske opreme, ki jo je lokalno društvo potrebovalo.

Jasno so vam potem s to opremo prišli pogasit hišo, če vas je žal zadela nesreča. Gasilstvo, kot pravijo, je pri nas dobro organizirano, in ta solidarnost, na kateri temelji, in decentraliziranost povečujeta učinkovitost njihovega dela. Baje je pri nas reakcijski čas, ko pride prvi gasilec na kraj požara, nekaj minut. V eni od sosednjih držav je povprečni reakcijski čas prvega gasilca, ki pride na požar, petinštirideset minut in več.

Lahko bi rekli, da pridejo pometat. Sistem organiziranja gasilstva, ki ima bazo tako rekoč v vsaki vasi, je dober. Prav tako je bil dober sistem prirejanja veselic. Brez hudega planiranja se je točno vedelo, katera vas ima kdaj veselico. Na primer drugi teden v oktobru so imeli v eni vasi, potem v drugi vasi in tako naprej. To so bile tako imenovane velike gasilske veselice.

Gasilci si pač niso hodili v zelje in na neki razumski in pravičen način so razporejali tudi termine veselic. Tako se je občinstvo lahko pripravilo, kdaj bo šlo kam. Poleg občinstva so se lahko pripravili tudi glasbeniki in preostali, ki so bili del organizacije. Ni bilo smiselno, da se neki glasbenik pojavi v dveh sosednjih vaseh v istem mesecu, saj s tem dogodek izgubi atraktivnost kot tudi svoj finančni rezultat. Gasilci nimajo od tega nič in s tem izgubljate tudi vi kot potencialni uporabnik »gasilskih storitev«.

Plesalci in plesalke so si tudi morali odpočiti, saj si nihče ni želel ali tudi mogel privoščiti biti vsak teden na veselici. V končni fazi so se tudi vaškim dečkom morale zaceliti rane in so se morali pripraviti za povračilni napad in obračun od prejšnje veselice. Ne glede na to, ali so se fantje iz sosednje vasi na veselici potolkli, in včasih je šlo prekleto zares, so bili v ponedeljek spet enotni, bili so gasilci. Že naslednje jutro so si priskočili na pomoč in tudi tisti, ki so na veselici med seboj obračunavali, so pri prvem požaru sodelovali in si pomagali. Brez razmisleka in kalkulacije.

Skratka, sistem prirejanja gasilskih veselic je imel svoj notranji red in nepisan kodeks obnašanja. Vedelo se je, kdo je na šanku, na lahkih pijačah, kdo na ostrih in kdo na blagajni. Vedelo se je tudi, kateri so problematični fantje in koga ni dobro predolgo gledati v oči, še posebno v poznih urah. Sistem je pač deloval, brez velikih pisanih pravil, in vsi so dobili svoje.


To, kar naj bi bile danes humanitarne akcije, ki so podprte z velikim medijskim razbobnavanjem plemenitosti cilja, so nekoč imele v svojem bistvu vgrajene gasilske veselice. Nihče v vasi se ni imenoval prostovoljec in kar je še podobnih titul, ampak se je pač vedelo, kdo bo kaj naredil, kdo bo dal vino, kdo bo zrihtal slatino, kateri dečki bodo postavili mize, kdo bo poskrbel za vstopnice in kdo bo na koncu preštel denar.

Cela vas je »vküp stoupila« in so zadevo pač izpeljali. Vse, ampak res vse zvezde pop in rock scene so nastopile na gasilskih veselicah. Danes se lahko kraji, kot so Puconci ali Nedeljica, ponašajo z vrsto zvenečih imen, ki so v njihovem vaškem domu nastopila na veselici. Veselice so bile platforma, prek katere so se glasbeniki sploh lahko predstavili občinstvu, in prek te platforme so postali zvezde. Prave zvezde so najprej oddelale teren na vaških odrih in šele tedaj so prišli na radio in televizijo.

Eno z drugim. Ta sistem je dobro deloval vse do sprejetja nekega zakona, ki je zadal veselicam smrtni udarec. Skratka, z zakonom smo podrli sistem, ki je deloval dobro, imel plemenite cilje in je nastajal dolgo. Na takih stvareh velikokrat falimo. Mogoče pa bi morali, preden sprejmemo kateri nov zakon, ne najprej pogledati, kako to počnejo v EU, ampak kako to počnejo naši gasilci.