Komentar Mateja Fišerja: Sanje fuzbalerja

Že kar nekaj časa se po medijih in drugod v podtonu tendenc po ženski enakosti pojavlja ideja, da pa bi bil sedaj mogoče že čas, da moški prevzamejo svojo vlogo, ki naj bi jim bila »tradicionalno« namenjena. Enakost je že fina, vendar je marsikatera prav naveličana, da mora imeti v domači kredenci bormašino in vse šraufencigerje, ki jih v najslabšem primeru mora tudi uporabiti. Če je nekoč za idealni par veljala povezava med frizerko in fuzbalerjem, kjer naj bi ona predstavljala vse, kar je lepo in roza, on pa je bil tisti, ki mu niti odprta rana na kolenu ne more preprečiti, da zabije gol, danes v domači kopalnici ni več jasno, čigavo je rezilo za britje brkov in čigava depilir krema.

Tudi na igrišču vidimo, da ne obstaja več moška drža in se ob vsakem najmanjšem dotiku fantje zvijajo, kot bi jih povozil bager. Baje je še eden zadnjih moških športov, kot naj bi nekoč bil, edino rokomet. Stvari se pač spreminjajo. Tako je v dokumentarcu o Jugoplastiki bilo rečeno, da je bila v Splitu košarka v svojih začetkih izključno ženski šport. Moški niti v sanjah niso pomislili, da bi igrali košarko. Vendar se stvari pač spreminjajo. Današnji šport gre v veliki meri na denar in športne zveze nenehno iščejo možnosti, kako posamezni šport spraviti na nove trge ali mu odpreti novo dimenzijo, da bo sprejemljiv za čim večje občinstvo. Ker je seveda zadaj industrija, ki preko tega išče nove trge za prodajo svojih izdelkov.

Zaradi tega podpirajo države, območja ali kontinente, kjer posamezni šport še nima popularnosti, da bodo tudi tam lahko prodajali izdelke. Prav predstavljamo si lahko krč v želodcu pokroviteljev, ko je Slovenija v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Južni Afriki izločila Rusijo. Na eni strani imaš trg dveh milijonov, na drugi strani pa stopetdesetmilijonski trg. In kekci ti sesujejo kalkulacijo. Tako so nogometni think thanki zaznali novo priložnost, ki lahko dolgoročno postane veliko bolj zanimiva, kot je današnji moški nogomet. To je ženski nogomet. Enostavno povedano dobimo na istem prostoru dvakrat več kupcev in dolgoročno je ženskam možno prodati veliko več opreme in oblek kot moškim. Grobo povedano, vendar gre za kalkulacijo. Za minulo prvenstvo žensk v nogometu lahko ugotovimo, da je bilo medijsko najbolj podprto v vsej zgodovini. Za češnjo na torti pa je poskrbel Luis Rubiales, ki je na podelitvi poljubil igralko Jenni Hermoso na usta. Če do tedaj ni nihče vedel, da obstaja ženski nogomet in da je bilo prvenstvo, danes ves planet to ve.

In glej ga, spet se pojavi moški v podobi, kot ga nismo pričakovali. Ko je John McEnroe besnel po teniških turnirjih, razbijal loparje in klel sodnike, ni nihče vedel, kdo je njegova mama. Bil je sam svoj, bil je, lahko bi rekli, moški. Ko so Avstralci Đokoviću prepovedali igranje na turnirju, pa se na novinarski konferenci pojavi njegova mama, ki razlaga, kaj in kako bi stvari morale potekati. Halooo. Človek je številka ena na svetu, in ko zagusti, se pojavi njegova mama. Enako pri Rubialesu. Da spomnim, gre za polnoletnega gospoda, ki je predsednik Španske nogometne zveze, in ko zagusti, se njegova mama zapre v cerkev in začne gladovno štrajkati. Halooo. In potem se sprašujemo, kaj je dejansko ostalo od moških. Komaj kaj, bi rekli. Če so bili nekoč nogometaši vzor mladim fuzbalerjem, so danes stvari popolnoma obrnjene na glavo.

Za češnjo na torti pa dobimo štos, da je Neymar jr. že od mladih nog sanjal, da bo nekoč igral za Al Hilal. In kaj naj bi bile danes sanje mladega fuzbalerja? Se bomo čez leta mogoče spominjali, da je bil nogomet nekoč moški šport ali pa so nekateri samo pi*ke?