Komentar Mateja Fišerja: Paul Lendvai
Zadnja knjiga Paula Lendvaia gre »o hinavščini«. Leta 1929 rojeni publicist spada med ikone evropske intelektualne scene. Pri svojih 94 letih še vedno zelo preudarno in analitično gleda na svet s poudarkom na državah srednje Evrope in Balkana, vključno s Slovenijo. Lendvai je bil več kot dvajset let dopisnik finančnega časopisa Financial Times in ekspert za vzhodno Evropo pri avstrijskem dnevniku Die Presse. Čeprav je bil v času bivanja na Madžarskem član komunistične partije in novinar leve usmeritve, je po za Madžarsko prelomnem letu 1956 naslednje leto emigriral v Avstrijo, kjer živi še danes.
Kot sem že nekoč na tem mestu zapisal, je dejstvo, da ko vidimo Lendvaia, vemo, da je obstajalo tudi 20. stoletje. In če je kaj lahko poligon za učenje politike in diplomacije, je to prav 20. stoletje. Zablode, napake politike in diplomacije so prav v 20. stoletju pokazale svoje resnično krute rezultate.
Prav Lendvai je tisti Evropejec ali, boljše povedano, Srednjeevropejec, ki je sam doživel tako drugo vojno, trdo madžarsko fašistično in kasneje komunistično roko kot tudi prebeg v Avstrijo, kjer je bil kot tujec priča ponovnemu formiranju avstrijske družbe, ki so jo sestavljali iz črepinj monarhije.
Njegov pogled je vedno nekje vmes med vzhodom in zahodom ter novimi državami, ki so se formirale iz nekdanje monarhije, sovjetskega in otomanskega cesarstva. Na lastnih izkušnjah se je doslej že nekaj naučil. In prav to je tisto, kar človeku, kot je Lendvai, poveča občutljivost ob vsakem najmanjšem prepihu, tendenci, ki se pojavi v prostoru od Varšave do Istanbula. Pri tem ima Balkan posebno mesto, saj se je prav v tem okolju zakuhala marsikatera pizdarija, ki je imela pozneje posledice tudi izven tega območja. Plemenske tendence so pač v tem delu prisotne od nekdaj.
Čeprav je bila njegova prva knjiga Tito, sovražnik madžarskega naroda (1951), se je k temi naših prostorov vračal še nekajkrat, v knjigi, ki je izšla leta 1969, z naslovom Rdeči Balkan, med nacionalizmom in komunizmom kakor tudi v njegovi zadnji. Zanimivo je, da se aktualnost Lendvaievih knjig vrača hitreje, kot bi si mislili, pričakovali ali celo želeli. V tej zadnji govori o danes aktualnih temah, od Rusije, Madžarske, nekdanje Jugoslavije, nemško-ruskih odnosov, Orbana, pa vse do Kurza, in skupni imenovalec je našel v hinavščini.
Če je bil Tito, kot omeni Lendvai, edini, ki mu je uspelo nadzorovati nacionalizme v nekdanji Jugoslaviji, so se ti po njegovi smrti ponovno razmahnil v vsej svoji razsežnosti. Kot nepredelana ali nedokončana tema, katere vprašanja niso dobila vseh svojih odgovorov, se je vrnila bolj kruto kot v svoji osnovni različici. Tako se nikoli zaprte tematike, naj bo to vprašanje Kosova ali poučevanje jezikov nekdanjih republik v naših šolah, vračajo tudi v današnjo realnost.
Odgovori so ponovno enaki, kot so bili nekoč in zatekanje k nacionalizmom je najhitrejša in najpreprostejša obramba. Če po tridesetih ali petdesetih letih podajamo enake odgovore na enaka vprašanja, se moramo vprašati, ali bo morda tudi rezultat tega početja enak, kot smo mu bili že enkrat, dvakrat ali trikrat priča. Ob tem se upravičeno vprašamo, ali odprta vprašanja in nepredelane teme dejansko rešujemo ali gre za še eno zgodbo o hinavščini.
