Komentar Marije Mice Kotnik: Nekulturni nakupovalni vozički

Te dni so objavili statistične rezultate raziskave o spletnem nakupovanju v Sloveniji. To postaja vse bolj priljubljeno in narašča v vseh starostnih skupinah, so ugotovili. V zadnjih 12 mesecih pred anketiranjem je na spletu nakupovalo 51 odstotkov oseb, starih od 16 do 74 let, kažejo podatki statističnega urada. Več kot tri četrtine kupcev je nakupovalo pri spletnih trgovcih iz Slovenije.

Je pa res, da je še vedno veliko takih, ki hodijo po trgovinah. Pa saj vemo, da so trgovine in trgovska središča marsikomu postala drugi dom in nadomestek za sprehod v naravi. Žal! V večini držav – tako je tudi v Sloveniji – tako nakupovanje ni več le pot do zadovoljitve osnovnih potreb po hrani ipd., temveč se razvija v način preživljanja prostega časa. Po tistem 11. septembru je postalo nič več in nič manj kot izraz domoljubja: »Če bi radi pomagali New Yorku, pridite v naše mesto in tu zapravljajte svoj denar,« je takratni newyorški župan Giuliani pozval obiskovalce, naj se kljub terorističnim napadom velemestu nikar ne izogibajo v velikem loku.


Nakupovanje je postalo tako resno opravilo, da je sloviti nizozemski arhitekt Rem Koolhaas na to temo 2001 spisal obsežno akademsko delo, ki tehta več kot dva kilograma in ima naslov Vodnik za nakupovanje harvardske fakultete za oblikovanje (The Harvard Design School Guide to Shopping), kjer porabništvu prisoja osrednjo vlogo v zgodovini, gospodarstvu in arhitekturi.

Pred časom sem prebrala, da povprečni Zagrebčan obišče Cinestar 2,6-krat na leto, obožuje mistra Beana in Shreka, gledališko predstavo si ogleda enkrat na leto, o filmskih festivalih ne razmišlja, muzejem in galerijam pa se na široko izogiba. Taka je podoba Zagrebčana, ki na leto poje 0,3 kilograma pokovke med ogledom novih hollywoodskih blockbusterjev in namesto v mestne kulturne ustanove hodi v kino v nakupovalnih središčih ali spije kavo v bistrojčkih. Je tako tudi pri nas? Bi si upala zapisati, da kar približno enako …

No, zdaj pa v trgovine. Tudi tam bi morala obstajati pravila in kultura. Pa se mi vse bolj zdi, da je vse več – nekulture. V trgovinah z oblačili bi ti najraje izpulili iz rok, če te vidijo, da držiš nekaj, kar jim je padlo v oči. Na tržnici so vsi prijatelji z branjevko ali njenim sinom in glej ga, hudiča, ker si ti neznanec, te odrivajo in porivajo. Pred blagajno bi se najraje stopili vate, gledali v denarnico, da o nedrčku ne pišem … O kulturnem razmaku pa ne duha ne sluha. Da zasedenih parkiriščih, rezerviranih za invalide, ki jih zasedajo neinvalidi, niti ne omenjam.

Z nakupovalnimi vozički pa je tako kot na kolesarskih stezah. Pravila za njihovo upravljanje obstajajo, sicer nepisana, vendar vseeno. A kaj ko jih pri nas nihče, no, skoraj nihče ne spoštuje. In tako je vozičke mogočo videti sredi trgovine, medtem ko voznik ali voznica »štofnari« po trgovskih policah in iščeta akcijski izdelek, na tržnici so lastnice torbic s koleščki, ki so kot vozički, edine na svetu …

Okej, nakupovanje je postalo stil sodobnega življenja. Spletno še posebej. A kaj ko še kar obstaja tudi nespletno oziroma tisto v živo.
Kultura nakupovanja je na psu. Vedno huje je. Nihče več nima nobene srčnosti. Spomnim se, kako je pred časom ena od trgovskih verig, modnih, ob začetku razprodaje zahtevala spoštovanje posebnih in strogih pravil.
»Prvih 160 strank, ki bodo čakale v vrsti, bo dobilo posebno zapestnico: na njej bo zapisan časovni okvir, v katerem jim bo dovoljeno nakupovati na določenem območju. Zapestnice bodo potrebne samo za nakup ženskih čevljev, torbic in modnih dodatkov. Tiste stranke, ki bodo želele kupovati kose iz moške kolekcije ali ženska oblačila s podpisom znamke Jimmy Choo, ne bodo potrebovale zapestnice. Posebna omejitev bo veljala tudi glede izbire oblačil. Tako boste lahko izbrali le en določen izdelek v eni velikosti. Ne boste mogli kupiti več enakih kosov oblačil, obutve ali modnih dodatkov,« je glasila zapoved.

Pa ni kaj veliko pomagalo.
Po eni strani pa razumem obnašanje po trgovinah. Če se ne znamo obnašati zunaj njih, le kako naj se torej obnašamo v trgovinah in trgovskih središčih. Bo pa menda kar držalo, da tega nakupovalni vozički ne zmorejo dojeti zlahka!