Komentar Lovra Kastelica: Souček

Bil je živa zgodovina gledališkega časa, velemojster komorne igre, pionir avantgardnega in eksperimentalnega teatra pri nas, legenda slovenske sinhroscene.

Svoj glas je posodil neštetim animiranim junakom in bil tisti, ki je zanetil generacijo Pipija in Melkijada, generacijo, ki nam že piše zakone in odloča, kdo bo dobil kakšno nagrado.

Bil je večni upornik, ki je premikal meje slovenskega gledališča in ostal (najbrž tudi zaradi tega) večino časa prezrt: »Vedno sem bil član kluba prezrtih, prvak druge zasedbe!«

Borštnikov prstan je dobil pravzaprav šele po tem, ko je bil že pet let v penziji in si ga zaradi artritisa niti ni mogel več natakniti.

Kar nekajkrat je bil predlagan tudi za Prešernovo nagrado, a je bil enkrat premlad, drugič prestar, skratka, dobil je ni nikoli, kar je čista sramota slovenske kulturne birokracije.

Glede na to, da je Josip Vidmar že sto let nazaj dejal, da so Prešernove nagrade vedno »napol politično vprašanje«, nas je zadnja leta njegovega življenja še toliko bolj zanimalo, ali bo odbor Prešernovega sklada sposoben kdaj takšne rehabilitacije, kakršne je bila, denimo, ameriška akademija, ki je sicer šele leta 2016 podelila oskarja skladatelju Enniu Morriconeju, pa čeprav bi mu ga morala že pred pol stoletja.

Zgodilo pa se je ravno nasprotno: ne samo da odborniki niso bili sposobni takšne rehabilitacije, še več, njegova nedavna smrt je rehabilitirala prav te, ki se jim je vsa ta leta tako zatikalo ob vprašanju, ali bo šla Prešernova nagrada končno le v njegove roke. Vprašanje je bilo namreč silno neugodno, saj ni nikoli pripadal kasti državnih ljubimcev, vsakokratna podelitev Prešernove nagrade pa je prav to, ritual, v katerem državne ljubimce nagrajujejo pravoverni.

Ampak on ni bil nikoli zlizan s pravovernimi. Zato si je, ko je leta 1994 končno le dobil to največje stanovsko priznanje (Borštnikov prstan), tudi lahko privoščil: »Zdaj sem neobremenjen, nisem več v institucijah, nikoli se jim nisem znal podrediti, nismo se mogli vedno ujeti, utesnjevali so me, zato sem bil vedno uporniški, zmeraj sem hotel nekaj po svoje in drugače. Zato se tudi nisem mogel nikoli povsem uveljaviti. Ansambel si namreč vedno izbere nekoga, da gre za njim, česar pa nisem bil sposoben …«

Zapriseženi sovražnik diletantizma je v svojem 95. letu za vselej zapustil Ansambel. Z njegovim odhodom v večnost pa se je odprl samo še večji prostor za rehabilitacijo krivičnikov.