NA KOŽO

Komentar Lovra Kastelica: Dan mrtvih

Celo njihove iztrebke so morale čistiti za njimi; takšnim so morale tudi kuhati.
Fotografija: Simbolična slika FOTO: Tennessee Witney Getty Images/istockphoto
Odpri galerijo
Simbolična slika FOTO: Tennessee Witney Getty Images/istockphoto

V Vojaški bolnici v Mostah so takrat zdravili več kot 1000 hudo ranjenih in bolnih vojakov, ki so pripadali različnim vojaškim formacijam. Včeraj sem prižgal svečko za eno izmed njihovih tedanjih bolničark.

Ker je bila bolnišnica tik ob železnici, je morala po koncu druge svetovne vojne na enega izmed petih živinskih vagonov, ki so bili nabito polni invalidov. Ne, nobenih postelj ni bilo, po tleh je bila samo slama. Opazila je, da so bili večinoma Slovenci.

Sonce je še sijalo, ko je vlak odpeljal nekam proti Gorenjski. Ranjenci so bili brez vode, z gnojnimi ranami. Nekomu so morali amputirati nogo. Nakar so mu na stopničke vagona privezali noge, »in ko so se vagoni premaknili,« se je spominjala, »je revež z glavo udarjal toliko časa ob tla, dokler ni izdihnil«.

Končno so prispeli v Radovljico. Z drugimi bolničarkami je morala prespati v štali, polni svežega gnoja in podgan, brez vode. Po dveh dneh so jih odpeljali v vilo sredi polja. Tam jih je pričakala četa od zmage opitih Hercegovcev. Celo njihove iztrebke so morale čistiti za njimi; takšnim so morale tudi kuhati. Rotile so jih, da bi ranjencem nesle vsaj vodo in povoje.

Po premestitvi v radovljiški Grajski dvor je kot sobarica preživela tri peklenske tedne in bila priča, kako so ranjence brez vsakršne oskrbe še tisto noč odpeljali v Lesce. Kot njihova bolničarka jih je smela obiskati samo še dvakrat. Pa čeprav je razsajal že tifus. Videla je, da so jim dali vselej neko kašo, a brez pribora. Videla je njihove rane, ki so bile že tako razbolele, da večini ni bilo več pomoči. Tudi inženirju Kralju se je že zastrupila. »Hudo je vpil.« Vpili pa so tudi drugi. Namesto da bi jim pomagali, so jih raje odpeljali neznano kam; le Kralja, ki je edini preživel, so odpeljali v ambulanto na Bledu.

Ko je v tistih junijskih dneh pogledovala skozi okno, je zagledala tudi razpotegnjeno kolono vojakov, ki so močno zastraženi hodili mimo, »čisto tiho so hodili«, je dejala. Že čez pol ure je zaslišala streljanje. Izvedela je, da jih streljajo že več dni. »Zvoki streljanja so prihajali od spodaj,« je dejala, »iz smeri reke Save«. Tako jo je pretreslo, da se ji je Radovljica za vse večne čase uprla; tja ni hotela nikoli več.

Ker je želela obvarovati svoje najbližje, je to izkušnjo potem globoko potlačila. In razmišljala podobno, kot je Marjan Rožanc: »Zame ni zgodovine, je samo intima.« Tudi nekdanja bolničarka se je namreč zavedala, da je njeno najmočnejše orožje – njena intima. Te vam ne more vzeti nihče. Zgodovino pač. Pišejo jo zmagovalci.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije